Najprej namenimo nekaj besed dogodku, ki je že minil. Ob 11. 30 so na AGRFT-ju predstavili tematski sklop revije Filozofski vestnik, ki je posvečen truplom. V njem je zbranih več izvirnih znanstvenih člankov, ki poskušajo misliti truplo, temo, ki je le redko znanstveno obravnavana. Truplo, ki – kot vemo - ni nikoli zgolj mrtvo telo, avtorji člankov mislijo z vidika različnih filozofskih paradigem - od fenomenološke in psihoanalitske do marksistične in poststrukturalistične. S filozofsko obravnavo trupla se avtorji po uredniškem mnenju lotevajo vprašanja družbeno kulturne ideologije smrti, ki je seveda neločljivo povezano z moralnim, pravnim, političnim in estetskim ozadjem.

Zanimivega projekta, ki se v najširšem smislu dotika družbeno političnih vprašanj, se je lotil priznani literat Aleš Šteger. V okviru projekta Na kraju zapisano bo Šteger na Trgu revolucije v živo napisal knjigo, ki naj bi bila zrcalo trenutne duhovno zgodovinske realnosti, ki naj bi ujela trenutno situacijo, tako imenovani zeitgeist. Ta ne bo samo zrcalo, ampak tudi kritika in analiza, tudi vizija prihodnosti. Še posebno, politično dimenzijo dobiva dogodek s tem, ker se odvija na današnji dan, ko bodo, upajmo, ta isti trg zavzele nepregledne razjarjene množice.

Šteger bo torej v živo, sredi revolucionarnega vrenja, pisal knjigo, ki bo reflektirala te dogodke. Ker dogodek že poteka, Štegra nismo uspeli dobiti osebno. Kljub temu povzemimo njegove besede, ki jih je izrekel o dogodku:

»Avtor je obenem pišoči in drugi, mimoidoči, tisti opazovani in tisti, ki so zgolj priklicani v misli. Tak pisateljski akt je akt intenzivne izmenjave z okoljem. Avtor je običajno že preko samega procesa produkcije knjige (sama produkcija leposlovne knjige potem, ko je že napisana, traja praviloma en do dva meseca) postavljen v položaj eremita v slonokoščenem stolpu, sedaj pa postane neizogibno aktiven deležnik družbe, opazujoči državljan, pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor in izmenjave tistega specifičnega dne.«

S tem smo se nehote dotaknili davnega, nerazrešljivega vprašanja o odnosu med literaturo in družbeno realnostjo. Vendar pustimo danes vnemar filozofska vprašanja, opustimo tokrat nepotrebno govoričenje in raje za konec spodbudimo uporniško vnemo, pomenljivo, prav s pesmijo, ki jo je nekoč napisal nevsakdanji kitajski pesnik Mao:

Tam zad pod gorami vidimo plapolati naše zastave,

z vrhov slišimo jasne glasove naših trobent.

Sovražnik napada, val za valom,

a mi se držimo, ne umaknemo se niti za ped.

Naše vrste so čvrste kakor obzidje,

nad njimi se dviga volja nas vseh, ki je naša trdnjava.

Nekje pri Hiangjančiju tolče naš top.

Tako govori: sovražnik je v noči pobegnil.

Besedam tovariša Maa je prisluhnil Urh Vele.