Drage poslušalke, pozdravljene v Kulturnem obzorniku. To sredo je na Novem trgu že tretje leto zapored potekal sklop dogodkov, ki nosijo ime Roza_ZRC+. Kolektiv raziskovalk akademije znanosti in umetnosti je pripravil celodnevno dogajanje v Atriju ZRC in preddverju kavarne LP. Osrednji del programa je bil diskurzivni sklop, ki se mu bomo danes tudi posvetile – najprej smo prisluhnile simpoziju o nasilju nad LGBTQIA+ osebami, zatem pa smo se lahko poučile še o smernicah za vključujočo rabo jezika. Poleg predavanj smo lahko obiskale tudi knjižni bazar ali kupile oblačila iz druge roke, predvsem pa dan zaključile v družbi Tatov podob in se sprostile v prijetnem vzdušju. Toda zakaj sploh potrebujemo take dogodke? Na vprašanje odgovori Oto Luthar, direktor ZRC SAZU.

Izjava

S svojim delom so poskušali senzibilizirati tudi druge podobne ustanove, toda Luthar razočarano ugotavlja, da za zdaj pri tem niso bili uspešni. Osrednji dogodek letošnje edicije je torej zavzel obliko Roza_simpozija, na katerem je Vesna Líponik usmerjala pogovor petčlanskega omizja. O čem je tekla debata, nam pojasni Liponik.

Izjava

Prva izmed govork, Marina Gržiníć, je poskušala orisati zgodovino gibanja, ki ga je venomer spremljalo nasilje. Opozarjala je na pogosto spregledane kompleksne neenakosti, zaradi katerih so pripadnice LGBTQIA+ skupnosti še dodatno ranljive. Različne dejavnike je treba misliti skupaj, tako je denimo opomnila na dejstvo, da je naša država zgrajena na masovnem izbrisu ali da vse naše delovanje uokvirja specifičen družbeno-ekonomski proces. Analizo slovenske sedanjosti nam poda Gržinić.

Izjava

Zgodovinsko perspektivo nam je podal tudi Tadej Trôha, saj je orisal, kako se današnja homofobija razlikuje od tiste v devetdesetih. V časih, ko geji in lezbijke še niso imeli vseh pravic, ko pravno še niso bili enaki, so se homofobi lahko glede svoje identitete počutili lagodno. Svojo homofobijo so imeli priložnost izražati v različnih legah. Ko so se gibali v bolj sofisticirani družbi ali doma, so na primer govorili, da so nekateri ljudje pač malo hecni. Ko so bili v službi, so s sodelavci lahko govorili o toplovodarjih. V bolj šovinističnih okoljih, denimo na nogometni tekmi, pa so lahko prosto razglabljali o pedrih. Nadaljuje Troha.

Izjava

Naslednja izmed nastopajočih, Maja Gostič, opozarja na to, da je morda bolj primerno kot o nasilju govoriti o predsodkih. Predsodki imajo po Allportu pet stopenj, a vendar sta tudi prvi dve – ogovarjanje in izogibanje – že nasilni. Kljub slabim razmeram pa nam vseeno ostaja nekaj upanja.

Izjava

Nasilje ni vedno zgolj neposredno, torej verbalno ali fizično. Lahko ga izvajajo tudi družba ali celo institucije, ki jo sooblikujejo in definirajo. Vlado Kótnik je v prispevku obravnavala rigidnost dojemanja spola in globoko zakoličenih predstav o tem, kako naj bi bila videti oseba določenega spola.

Izjava

Trans osebe se z diskriminacijo soočajo tudi tam, kjer naj bi jim bila zagotovljena pomoč. V Sloveniji je proces medicinske tranzicije še vedno pogojen z diagnozo duševne motnje transseksualizma. Medicinska tranzicija pa je prav tako kriterij za pravno priznanje spola, kar pomeni, da je mnogo oseb zaradi različnih razlogov izključenih iz tega procesa. Nadaljuje Kotnik.

Izjava

Simpoziju je po kratkem premoru sledila še predstavitev smernic za transvključujočo rabo jezika. Nezmožnost jezikovnega obstoja osebe je namreč prav tako intenzivna oblika nasilja. Kako je prišlo do podčrtaja in zakaj je v slovenščini primerna prav takšna raba, nam razloži Branislava Víčar.

Izjava

Inkluzivni jezik pa v slovensko javnost ni vstopil brez nasprotovanj. Kako so ljudje sprejeli podčrtaj, nam oriše še zadnji nastopajoči, Boris Kêrn.

Izjava

Tako se je formalni del dogajanja v sklopu prireditev Roza_ZRC+ končal, s tem pa popis zaključujemo tudi me. Znanstvena in raziskovalna skupnost je zopet pokazala, da prispeva pomembne uvide v družbeno življenje kvir oseb, ki jih je treba deliti in iz njih izviti tudi nove prakse. Roza_ZRC+ hkrati prispeva k vidnosti kvir oseb v znanosti, kar je samo po sebi zelo pomembno, obenem pa odpira javni prostor za diskurz o kvir temah, ki morda sicer ne bi bile obravnavane s kritičnega ali teoretskega vidika. Nasilje nad kvir osebami je vseprisotno, prihodnost pa ni videti pretirano svetla. Prav zaradi tega je pomembno, da ZRC SAZU sledijo še druge institucije in se združijo v boju za pravice in varnost kvir oseb.

V rožnato se je odela Lea.