Milo rase plastika, plastika življenja mila
Kdor se je pretekli teden med sredo in soboto šetal po Metelkovi, je sigurno naletel na skupino ljudi, ki so rezali plastiko, se vzpenjali po svili, si izmenjevali oblačila, šivali plastične peresnice in še bi lahko naštevale. Med 7. in 10. avgustom je potekal jubilejni 10. Reciklart – umetniški festival recikliranja in DIY kulture, ki je v ospredje postavil temo plastike.
Tako je festival opisala Danijela Zajc, ki je Reciklart leta 2014 ustanovila skupaj z Neveno Aleksovski. O festivalskem programu nadaljuje Zajc.
In res je Metelkova s festivalom zaživela tudi podnevi. Ljudje so prihajali in odhajali iz delavnic, predavanj in performansov. Nekateri so se zadržali tudi na več dogodkih. Med drugimi je bilo moč srečati tudi mentorice delavnic, ki prihajajo iz tujine. Toda začetki festivala so bili skromnejši.
Z rastjo festivala so zrasle tudi organizacijske zahteve: zanašati se izključno na neplačano prostovoljno delo je postalo prenaporno.
Za počastitev desetih let naporov, kreativnosti in rasti je bil del letošnjega programa namenjen pregledu njegove preteklosti. Kot vpogled v desetletno zgodovino festivala so umetnice in festivalske sodelavke Nina Pernat, Doroteja Erhatič in Katarina Kolenc zasnovale razstavo Recollections. Več pove Kolenc.
Razstavo si lahko v Galeriji Alkatraz ogledate do 23. avgusta. Za časa trajanja festivala pa si je bilo na zunanjih stenah Kluba Gromka moč ogledati zdaj že zaprto razstavo plakatov preteklih let.
Med ogledom razstavljenih del pa nam je pogled zaneslo k omizju, kjer je skupina ljudi rezala in lepila odpadne plastenke. Kaj je nastajalo?
Iz mitološke podobe zmaja smo se prestavile k naslednji stojnici, kjer je potekala delavnica izdelovanja panjskih končnic. Zamisel in izvedbo nam opiše argentinski umetnik in mentor delavnice Daniel Lever.
Delavnice so na kreativen način v ospredje postavile težka vprašanja o podnebnem zlomu ter naši individualni in kolektivni odgovornosti zanj, istočasno pa so ponudile nekaj strategij, kako se z njim soočati. Podnebni aktivizem se pogosto zdi kot boj z mlini na veter, vsebine se ponavljajo, realnih sprememb pa ni na vidiku. Kako vztrajajo v tem?
Občutek kolektiva in kolektivnosti pa ni omejen na organizacijsko ekipo. Ob vstopu na festival smo zlahka navezale stik tako z mentoricami kot z udeleženkami festivala, ki so prispevale k temu, da smo se kaj hitro počutile vsaj začasno nameščene v skupnosti.
No, saj ni bilo samo pravljično. Vsaj tako lahko sklepamo po doživljanju ene od delavnic, ki ga opiše Veronika.
Komentarji
naslov <3
Komentiraj