Drage poslušalke, v današnjem Kulturnem obzorniku nadaljujemo s pogovori z nominiranci za nagrado skupine OHO. Na vrsti je letošnji nagrajenec, ki so ga oznanili sinoči v galeriji P74, Dominik Štibernik. 

Sprva naj se nekoliko oddaljimo zgolj od nagrajenega dela in se vprašamo, kaj sploh je rdeča nit Štibernikovega ustvarjanja?

Izjava

Štibernik da v galerijski prostor torej na ogled tisto, kar obiskovalkam in gledalkam sicer ni vidno. Dogajanje v zakulisju umetniškega procesa je namreč povišano v umetniško delo. Materiali, ki jih pri svojih nejasnih in izmuzljivih situacijah uporablja, so zbrušen stenski prah, kaplje stenske barve, okvirji; vse to, kar je sicer skrito očem galerijskih obiskovalk.

Njegovo včeraj nagrajeno delo, naslovljeno Delo je treba poiskati, sledi rdeči niti povišanja predmetov umetniškega procesa v umetnost. Kljub temu ima pri njem ključno vlogo galerijski prostor, ki je z golimi belimi stenami skoraj popolnoma prazen, pred nami je na tla vertikalno postavljen zgolj bel kvader, ki spominja na galerijsko klop, le da je na eni strani votel. Kaj ob tej beli »klópi« in praznem prostoru obiskovalki sploh preostane?

Ko se še malo sprehodimo po prostoru, na steni ob oknu odkrijemo besedilo, ki se z nami sprašuje o pomenu predmeta na sredini. Na koncu pravi, da je »delo treba poiskati, v resnici pa smo z njim v dialogu že od trenutka, ko vstopimo v prostor«.

Izjava

Tak razmislek pa je mogoč predvsem zato, ker že stojimo v galerijskem razstavnem prostoru. V njem običajno takoj opazimo umetnine, izobešene na stenah, postavljene po tleh, medtem ko je pri Delo je treba poiskati delo resnično treba poiskati.

Izjava

Da se dilema, kaj sploh vidimo, vzpostavi, se mora avtor ukvarjati s pogledom oziroma načinom gledanja. Umetniška dela v galerijskem prostoru se nam večinoma ponujajo na pladnju in jih tudi prepoznamo kot umetnine. Ravno ta gotovost pogleda pa je pri Štiberniku obrnjena na glavo.

Izjava

Prav nominirano delo od gledalke zahteva določeno mero raziskovanja, saj na prvi pogled izgleda, kot da je prostor še v pripravi. Šele ko podrobneje preberemo opis razstave, se sprehodimo skozi prostor in opazimo madež ob stikalu, celostno razumemo sporočilnost dela, ki včasih ostane tudi spregledano.

Izjava

Ve, drage poslušalke, pa ta petek ne spreglejte oziroma ne preslišite zadnjega pogovora z nominiranci nagrade skupine OHO. V gosteh bo namreč Lucija Rosc.