Pogumno naprej, tam nekje se skrivajo rogovci
Devetnajsti januar 2021 pomnimo kot dan deložacije alternativne kulture iz ljubljanskega mestnega jedra. Evikcija skvota Rog je številnim posameznicam in skupinam pomenila izgubo domovanja, prostora za ustvarjanje in delovanje, širše pa izgubo pomembnega stičišča za samoorganiziranje ljudi, razvijanje antiavtoritarne kritične misli in solidarnostne podpore.
Ob peti obletnici deložacije je diskurz o skvotu Rog še vedno aktualen. V času, ko prostorska nedostopnost neposredno vpliva na razvoj neodvisne umetniške scene, se delovanje bivše tovarne Rog v obdobju med letoma 2006 in 2021 pomni kot enovit primer stičišča alternativne kulture na slovenski kulturni sceni.
Ob tej priložnosti so nas zanimali razmisleki o vlogi skvota Rog znotraj okvira sprememb in konstant na umetniški sceni, ki jih zaznavajo nekdanje uporabnice tamkajšnjih prostorov. Osredotočili smo se predvsem na vlogo Roga v okviru vizualne umetnosti, ki je tudi primarno polje delovanja naših sogovork. Pogovarjali smo se o razumevanju prodornosti rogovstva in z njim povezanih problematik znotraj aktualnega družbenega konteksta. V dopisnikarski korespondenci je svoja stališča razložila vizualna umetnica Neža Jurman, sicer poznana kot nez pez, spregovorili pa so Danilo Milovanović, Miha Erjavec in Ksenija Čerče.
Ob omembi skvota Rog sogovorniki najprej nostalgično izrišejo podobo prostora, ki je s svojo surovo materialnostjo in improviziranimi delovnimi pogoji zaznamovala njihov ustvarjalni proces.
Če torej takih prostorov ne dobijo več, kje so rogovci danes? Pogovor speljemo k praktičnim izkušnjam navigiranja trenutnih delovnih razmer. Zdi se, da večina sogovorcev goji nekakšno distanco do aktivnega slovenskega kulturnega prostora, pri čemer ne gre za izraz brezbrižnosti, temveč kvečjemu za simptom razmer, v katerih delujejo. Jurman in Čerče sta glede trenutne produkcije zadržani in o njej ne želita govoriti. Milovanović svojo prakso primarno izvaja v urbanem prostoru in je, kot sam izpostavi, v tem oziru manj odvisen od ateljejskega delovanja. Erjavec poudarja pomen lansiranja tržnih izdelkov za razumevanje njegovega trenutnega načina delovanja, saj si v približevanju komercialnemu trgu sploh omogoča delovne pogoje za umetniško produkcijo. Največji izziv, s katerim se sogovorci v svoji praksi soočajo, je pri vseh enoznačen.
Ob primerjavi svojih trenutnih delovnih pogojev s tistimi, ki so jih bili deležni v Rogu, sogovorci opozorijo na vidik, ki se jim poleg samega prostora zdi ključen za njihov razvoj, in sicer na rogovsko skupnost. Rog se je opisoval kot prostor druženja, izmenjevanja spoznanj, pristopov in praks. Kako to skupnost razumejo bivši rogovci?
Obenem velja omeniti, da je tvorba tovrstne skupnosti pogojena ne zgolj z dostopnostjo prostora, temveč s širšim družbenim ustrojem. Distinkcijo v spremenjeni poziciji posameznika znotraj mestne strukture sogovorci povežejo z refleksijo trenutnega ekonomskega položaja umetnic in umetnikov. Kot zapiše Neža Jurman, citiramo: »Prostori, v katerih lahko klije kritična misel, so nujni za zdravo držo kulturne scene in ponujajo praktično aplikacijo upora nekro kapitalizmu. Obenem je življenje v Ljubljani zelo drago. V Ljubljani se zdi, da če nimaš denarja za konzumiranje nekih turističnih fetišizmov, zate ni več prostora. Center je postal neuporaben za meščane.« Konec citata. Milovanović opozori predvsem na vpliv trenutne stanovanjske krize na umetniške produkcijske pogoje.
Dodatno razsežnost problematizacije pozicije mladih ustvarjalk komentira Erjavec. Razstavni format, ki je v sodobni umetnosti predstavljen kot osrednji način delovanja in uveljavljanja, umetnicam praviloma ne omogoča ekonomske vzdržnosti. Produkcija razstav zahteva čas, sredstva in institucionalno podporo, pri čemer finančni učinek pogosto ostaja zanemarljiv.
Če so ateljejski prostori, stanovanja in razstavni prostori podvrženi neoliberalni tržni logiki, potem tudi neodvisna scena deluje v stalnem improvizacijskem ustroju. Že mnogokrat izpostavljeno problematiko pomanjkanja prostora sogovorniki temu primerno pospremijo s komentiranjem vloge mestnih politik in kulturnih centrov. Neža Jurkman navaja: mesto cilja na ustvarjalnost, ki ne kritizira in se ne sooča z realnostjo situacije. Gre za estetizacijo pojavnosti umetnosti. Konec citata. Sogovorci svoja stališča predstavijo v navezavi na današnji Center Rog.
Milovanović diagnozo zaključi z opisom predloga, ki ga je leta 2017 razvil arhitekt Rastko Pečar: namesto preživetvenih strategij predstavi vizijo organiziranja, ki bi temeljila na trajnejši skupnostni infrastrukturi.
Pa vendar, mar pogum zadošča? Znano je namreč, da so tudi tisti, ki se aktivno angažirajo znotraj umetniškega prostora, podvrženi fluktuaciji prostorske namembnosti in posledično nestabilnosti. Kot primer tega navedimo umetniški kolektiv in produkcijsko platformo Cirkulacija 2 [dve], ki je od leta 2007 do evikcije delovala v bivši tovarni Rog, zatem v prostorih nekdanje Tobačne tovarne, danes pa koristi začasne prostore v podhodu Ajdovščina. Njihovo delovanje je odvisno od prostorov, ki so odvisni od mestne politike, njihova dostopnost pa je posledično nestabilna. Spomnimo: podhod Ajdovščina je predviden za lokacijo razširitve Kinodvora. Podobno logiko so po zaprtju avtonomne tovarne Rog občutili tudi drugi kolektivi, ki so tam razvijali specifične produkcijske pogoje. Če je Rog v dotičnem obdobju dokazoval, da si mladi lahko prostor izborijo in ga napolnijo z vsebino, današnji okvirji financiranja in upravljanja kulture bolj spodbujajo projektno prilagodljivost kot pa trajno, neinstitucionalno prisotnost.
Izhajajoč iz te misli sogovorci, skoraj utopično, razmišljajo o tem, kaj bi mesto potrebovalo za razvoj nove generacije umetnikov. Ob tem se ponovno navežejo na svojo izkušnjo delovanja v Rogu.
Zaključno noto pogovorov zaobjame misel Neže Jurman: Skozi ves čas se lahko opazuje različna obdobja zatiranja alternativnih, kritičnih skupin, in skozi čas lahko opazujemo, da se generacijsko vedno najdejo skupine, ki potisnejo nazaj. Jaz mislim, da se navkljub problemom, ki obstajajo v današnjih prostorih, pozna, da mladi želijo delovati v neodvisnih prostorih, ki ne temeljijo na kapitalu in kontrolirani produkciji, in so pri tem tudi uspešni. Konec citata.
Vizije sogovorcev so optimistične, a hkrati z določeno mero lucidnosti reflektirajo zagate aktualne kulturne politike. Znotraj te diskrepance se kot skoraj samoumevno izriše pričakovanje, da bodo prav mladi – ohlapno definirana, a priročno izpostavljena skupina, iz katere se sogovorci izvzamejo – tisti, ki bodo breme strukturnih sprememb prevzeli nase. Umestitev alternative v družbeni kontekst je vsekakor zagonetnost, ki ne dopušča sprijaznjenosti akterjev s trenutnimi pogoji. Vendar pa je problematika živosti in avtentičnosti scene, ki se v sodobnem diskurzu pogosto predstavlja kot generacijska, kljub vsemu v prvi vrsti strukturna.
Rogovski duh je obujala vajenka Lara DB. Nostalgijo ji je pomagala preganjati Kara.
Dodaj komentar
Komentiraj