Prihodnost je mrtvo nakupovalno središče
Pozdravljene drage poslušalke v sredinem Kulturnem obzorniku, v okviru katerega smo se tokrat odpravile v Maribor na trideseti Mednarodni festival računalniške umetnosti, krajše MRFU. Letošnja edicija festivala, ki se je med 18. in 27. oktobrom odvijala v Veliki kavarni na Mestnem trgu 1, nosi naslov Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in tematizira različne vloge, ki jih tehnologija lahko igra v kapitalizmu. O festivalu, njegovi letošnji krovni témi in drugih aspektih letošnje edicije smo vprašali umetniško sovodjo festivala Laro Mejač.
Tako lahko kljub temu da gre za festival računalniške umetnosti, na razstavi najdemo tudi ogromno analognih nosilcev, kot na primer tiskovino — brošure umetnice Dashe Ilíne, ki nas poučijo o samoobrambnih strategijah pred prekomerno uporabo telefona, predvsem kako to osebo razorožiti. Ali pa inštalacija, ki se poigrava z japonskim reklom, grobo prevedenim kot »da ti mochi pade s police«, ki se nanaša na slepo srečo, ki jo doživi oseba ob nepričakovanem srečanju s sladkim priboljškom. Umetnik Inári Wishiki je poskušal to avtomatizirati z napravo, v katero se vstavi mochi, ki se odkotali po policah in pade na naključni točki, obiskovalka pa ga poskuša ujeti. Naj bodo to borilne veščine obrambe proti zasvojenosti ali mehanizacija sreče, kaj vse skupaj povezuje, razloži umetniški sovodja Davide Bevilacqua.
Poleg glavne razstave lahko ob vhodu na desni opazimo tudi inštalacijo in intermedijski projekt, naslovljen Trideset let tehnoloških skrbi, ki je posvečen zgodovini festivala računalniške umetnosti. Na policah lahko vidimo kombinacijo CRT televizorjev, ki predvajajo arhivske posnetke, in publikacij, v katerih so zajeti pogledi in izkušnje predhodnih sodelujočih umetnikov, kuratorjev in teoretikov. Nadaljuje članica kuratorske ekipe ter urednica in piska kolofona, Valerija Intihar.
Čez pročelje nasproti razstavnega prostora je razpostrta ogromna ponjava, ki je zagotovo pritegnila ogromno tavajočih pogledov na glavnem mariborskem trgu. Njeno kritično sporočilo se glasi Technology will not save us s pripisom Regenerative imagination instead of extractive computation. Zakaj tehnologija ni odgovor na naše sistemske ali vsakodnevne tegobe, nadaljuje Bevilacqua.
Kljub temu da tehnologija ne bo rešila vseh institucionalnih ali še manj socialnih vprašanj, pa smo kot družba postali preveč soodvisni, da je ne bi uporabljali. Razstava tako predlaga nove perspektive ali načine uporabe, ki bi lahko delovali manj tehnokratsko in bolj skupnostno. Delo pocas (poca organización cooperativa de autoservicio) umetnika Pabla Somónta Rúana prikazuje samopostrežne skupnostne trgovine, ki delujejo po principu vzajemnosti in samoorganiziranja. Te trgovine uporabljajo tehnologijo, da zagotovijo dostopno kontracepcijo, splav ali spolne hormone. Ideja nakupovanja pa prežema tudi celotno razstavo. Nadaljuje Mejač.
Pomembno vlogo v osrednji razstavi igra tudi sam razstavni prostor, ki s seboj nosi bogato zgodovino, saj so se znotraj njegovih štirih sten odvijali tako meščanski plesi, igre na srečo kot umetniška zbiranja. Po bankrotu igralnice, ki je nekdaj domovala v Veliki kavarni, si je prostor izmenjalo kar nekaj lastnikov, na koncu pa je ostal zapuščen. Tako je na primer performans domačega kolektiva Freštreš potekal v prostoru, ki je deloval kot zapuščena konferenčna soba, obdan pa je bil z elementi preminulega kazinoja. Poln cenenih stolov, okrašenih s plastenkami, je hkrati vzbujal občutke nelagodja in že poznanega. Na projekcijskem platnu smo lahko opazovale promocijski video, ki nas je poskušal prepričati v pridružitev v Future Trainarium Center — piramidno shemo neskončnega izkoriščanja. Z mislijo o odvisnosti od tehnologije nadaljuje Bevilacqua.
Letošja edicija MFRU-ja nas torej spodbuja, da smo kritične do implementacije tehnologije v sodobnih infrastrukturah, da podrobno proučimo, kakšno vlogo igra v kapitalističnih procesih zatiranja in poglabljanja neenakosti, in predvsem, da razmislimo, kako bi lahko izgledala prihodnost, če bi tehnološki razvoj usmerili v skupnostne, alternativne organizacijske sheme. Tehnologija nas ne bo rešila, lahko pa se z njeno preudarno uporabo izkopljemo iz globoke jame, v katero smo se pahnili.
Mochi je v prvo ujela Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj