Prišla, videla, pojedla
Cenjeno občestvo, minuli konec tedna smo se v sobanah Slovenskega mladinskega gledališča in bližnje Pošte družile z najveličastnejšimi tujimi in slovenskimi eminencami. Med prejšnjo sredo in soboto se je namreč odvijal pravljični sedmi festival Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat.
Omenjeni festival po svojem poslanstvu platformira robne urbane žanre, imenovane tudi male umetnosti. Po lanskoletni ediciji, osredotočeni na kabaret, je letos na vrsto prišla umetnost preobleke. Seveda ne izključno. Prvi dan smo denimo lahko videle plesno klovneso Diano Gadish in feministično stand-up komičarko Denice Bourbon, preostanku festivala pa so kraljevale kraljice in kralji preobleke.
V današnjem Kulturnem obzorniku bomo zato odpotovale v Berlin, domicil pionirke drag king scene Bridge Markland. V Nemčiji se bomo nekoliko zadržale, ker tam ustvarja tudi vse prej kot običajna kraljica preobleke, Olympia Bukkakis. Nato se bomo počasi vrnile na slovenska tla in se posladkale z drugo edicijo lokalnega kabareta kraljev preoblek Dragi Drago, kjer so nas »pravi moški« končno nasmejali.
Pa začnimo na začetku in zavrtimo čas nazaj, nekam v otroštvo nemške performativne umetnice, Bridge Markland. Prav takrat, ko se je pričelo njeno zanimanje za igranje moških vlog.
V predavanju s performansom King-ing the drag- drag-ing the king nam je Markland predstavila svojo zgodovino udejstvovanja v tej umetniški obliki, ki je zaradi glamurja kraljic preobleke prepogosto spregledana. Spoznale smo, kako je v nočnih klubih uspešno pretentala moške, da je tudi ona, v posebej zanjo ukrojeni obleki, ena izmed njih. Kako je v smaragdno zeleni toaleti taiste moške šokirala, ko je razkrila pobrito glavo pod svojo lasuljo. Precej simptomatično za sočasno dojemanje družbenega spola, ki je komaj v devetdesetih prišel v akademski mainstream. Začetki drag kinginga Bridge Markland pa segajo prav v njegovo meko, v New York, kjer se, če verjamemo Alicii Keys, uresničujejo sanje.
Tam je spoznala legendarnega kralja preobleke in performativnega umetnika Dianne Torr in se udeležila njegovih delavnic Moški za en dan, kjer so se sodelujoče, predvsem ženske, s podrobnim opazovanjem in vadbo učile utelešati moške manire, geste in vedenje. S svojimi personami so se preizkusile tudi na ulicah mesta, ki nikoli ne spi.
Že Markland nakaže na velike raznolikosti znotraj drag kinginga; od številnih oblik samoizražanja, katerih cilj ni nujno zmožnost neopaznega prehajanja, pa do večjih sprememb, ki so kralje preoblek vzpostavile kot pravcati mainstream fenomen devetdesetih, pa do razvoja dreg scene v Nemčiji, ki je v spolnih identitetah, izrazih in praksah veliko svobodnejša od rigidnih spolnih norm.
S tem naša sogovornica izpostavi pomembnost skupnosti, ki se je v mnogih mestih v Nemčiji in drugod oblikovala ravno zaradi umetnosti preobleke. Ta omogoča festivale, kot je že omenjeni go drag!, ki sta ga v Berlinu začeli Bridge Markland in Dianne Torr, in je prvi na tako visokem nivoju predstavil raznorazne oblike umetnosti preobleke in njene zgodovine.
Če je nemška dreg scena tako velika, zakaj se ne bi ustavile še pri Olympii Bukkakis, sicer avstralski kraljici preobleke, ki živi in deluje v Nemčiji? Na oder Pošte je pripeljala svoj sproščeni performans Materialna predstava, v katerem se nam predstavi s pobrito glavo, na sebi ima bež triko; edina barva, ki preseka to nevtralost je rdeča – barva njene šminke, salonarjev in rjuhe. In ravno iz te rjuhe delno izhaja ideja za predstavo, kot je umetnica povedala v pogovoru po predstavi z Linnom Julianom Koletnikom.
Ta pusta rdeča rjuha tako postane orodje preobrazbe; Bukkakis je z njo lahko igriva med žnabljanjem na Madonnino Material Girl, si ta kos blaga povezne čez glavo in postane Devica Marija, lahko pa se konec koncev tudi uleže na tla, se popolnoma prekrije s to rdečo tkanino in citira izsek o blagovnem fetišizmu iz Marxovega Kapitala.
Bukkakis torej vsebinsko preprede na prvi pogled nepovezane kotičke domišljije, natančneje, kvir domišljije. Prav zato ji je drag performans tako ljub – ker lahko vanj vnese skoraj karkoli in to poveže v celoto skozi sodobni ples.
Tako ima Bukkakis v mislih tudi svoje občinstvo in kako se bo to odzvalo na njeno odrsko prezenco. Da ne bi bile pod pritiskom rigidnih gledaliških pravil tišine, gre pri Materialni predstavi za sproščeno predstavo. Koncept je zasnovan predvsem za obiskovalke, ki jim je sedenje na mestu lahko moteče; na primer tiste s Tourettovim sindromom ali kroničnimi bolečinami. Obenem je sproščena predstava namenjena preprosto vsem, ki drega sicer ne spremljajo v gledališču ali klubu.
Da tudi sicer solo Bukkakis ne bi bil pretirano enoličen, tega vedno preseka z gostujočo performerko. Tokrat je ta čast pripadla lokalni dregici, Izi Kunt, ki je občinstvo zapeljevala kot levinja.
Zdaj je pa enkrat za vselej dovolj feminističnega bulšita in širjenja gej agende. Čas je, da spregovori danes daleč najbolj zatirana skupina ljudi, kleni hetero moški. Pravi moški torej. Ravno to se je zgodilo pretekli četrtek na večeru soft butch romantike, Dragi Drago 2.0, kjer nam je eden od nastopajočih, Stanislav Češplja, predstavil nekaj pesmi iz svoje novoizdane pesniške zbirke.
Če vam poezija ni pogodu in so vam ljubši tik tok raperji, ima Ju5t@B0¥ nekaj za vas.
S temi besedami se poslavljamo od naših predragih eminenc. Na sporedu so bile tokrat, poleg kraljic preobleke, tudi njihove boljše polovice. Šalo na stran, drag kinging je namreč še vedno, vsaj na slovenski sceni, nekoliko v senci in čas je že bil, da ga spoznamo podrobneje.
Od bojsov, kraljev in kraljic preobleke ter vseh ostalih, ki jih nismo utegnile omeniti, se zaenkrat solznih oči poslavljamo, a nič hudega, Platformo malih umetnosti boste lahko obiskale spet naslednje leto.
Dodaj komentar
Komentiraj