Pritlična dekada
Preteklo soboto, 30. novembra, je deseto obletnico delovanja praznoval ljubljanski bar Pritličje. Desetletnica sleherne taverne nemara ni razlog za obeležitev tudi v programu naše kulturne redakcije, a Pritličje je eden redkih sicer tržnih prostorov v slovenski prestolnici, ki je vpet tudi v družbenopolitično dogajanje, in edini dnevni bar, ki je eksplicitno namenjen spolnim manjšinam.
Na praznovanju desetega rojstnega dne so nastopile lokalne glasbenice in performerke – od našega letošnjega klubskega maratonca mala roza muca, kabarejskega kvir kolektiva The Feminalz, pa do eminenc iz ptujske Hiše Kunt. Pritličje se je v svojem prvem desetletju uveljavilo kot platforma za raznovrstne umetnostne prakse, politična gibanja in iniciative, ne nazadnje pa je v žuborečem baru ob Rotovžu prostor za številne dogodke našel tudi Radio Študent.
Ob tej priložnosti smo govorili z eno od ustanoviteljic ter vodij tega prostora in polovico DJ dua Wareggo Valles Nino Hudej. Vodstveno je bila vpeta tudi v prvi dnevni lokal, eksplicitno namenjen spolnim manjšinam, Cafe Open oziroma nekakšen predhodnik Pritličja, ki je svoja vrata zaprl leta 2013, in kot pove Hudej, pomembno zaznamoval snovanje pritličnega naslednika.
Če je bilo zaprtje Cafeja Open, ki se je nahajal na Prulah, tlakovano s prostorsko stisko, je bilo odprtje Pritličja zaznamovano z negotovostjo glede lokacije, ki je ob odprtju lokala veljala za nepriljubljeno med lokalnim prebivalstvom.
Obstoj prostora, kakršen je Pritličje, lahko zaradi njegove namembnosti kot zbirališče spolnih in drugih manjšin razumemo kot intervencijo v javni prostor, še zlasti zaradi središčne obljudene lokacije. To pa od snovalk prostora, ki že imajo izkušnjo brutalnega homofobnega napada na Cafe Open leta 2009, terja zlasti to, da posebno pozornost namenijo varnosti in ažurnosti. Spomnimo – noč pred lansko parado ponosa je bilo tarča homofobnega napada tudi Pritličje.
Kot je dejala Hudej, je Pritličje v prvi vrsti gostinski lokal, kar ekipi tega prostora omogoča snovanje raznolikega programa in relativno avtonomijo.
Pritličja, ki obratuje vse dni v tednu, zaradi vpetosti na trg tako ne moremo primerjati z drugimi družbenoaktivnimi neprofitnimi prostori – kot sta Metelkova ali PLAC. Nekateri pripadniki, v besednjaku Primoža Krašovca ljubljanske levičarske molekule so do Pritličja zato pogosto kritični, a kot poudari Hudej, ki je bila med letoma 2010 in 2020 tudi ena od programskih vodij Kluba Monokel, je neprofitno delovanje v sodobnih razmerah pravzaprav nemogoče.
V prvih desetih letih delovanja je Pritličje med drugim preživelo epidemijo koronavirusa, kot prostorska opora za družbenopolitična gibanja pa je Pritličje prestalo množične proteste v času zadnje Janševe vlade, odločitev ustavnega sodišča o neustavnosti prepovedi posvajanja otrok istospolnim parom in ne nazadnje tudi organizacijo osmih festivalov Grounded. Odločitev ustavnega sodišča je ekipa Pritličja sicer proslavila v Cukrarna baru, s katerim je v tistem času upravljala. Politična aktivacija koalicije družbenih gibanj in ljudje, ki tedensko zahajajo v prostor, so pustili konkreten pečat, najbolj viden predvsem v identiteti, ki jo ima Pritličje dandanes.
V Pritličju lahko tako mesečno, če ne celo tedensko, prisostvujemo številnim javnim razpravam, ob petkih poslušamo DJ sete izpod rok najprepoznavnejših ljubljanskih imen elektronske glasbe, decembra pa bodo prvo obletnico večerov karaok praznovale tudi kraljice preobleke iz Hiše Kunt, ki jim je Pritličje zagotovilo intimnejši prostor za izražanje.
Poleg obiskovalk, obiskovalcev in vseh tistih, ki se v prostoru izražajo skozi druge forme, je pomemben del tega Pritličja tudi ekipa, med njimi letošnja dobitnica zlate tifanije za kelnarco leta Ana Vukšinič. Za konec pa je utrinke iz Pritličja delila še ena od članic ekipe Pritličja, Andrea, ki jo lahko na valovih Radia Študent vsak drugi torek slišite tudi v oddaji Mali granični prijelaz.
Dodaj komentar
Komentiraj