Metelkova, Ljubljana, 22. in 24. 8. 2024

Tokratna recenzija se bo spominjala klubskega dela prejšnji teden potekajočega festivala Grounded. Spomnimo, gre za, citiramo, »festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma, ki naslavlja aktualna družbena vprašanja s povezovanjem na videz nezdružljivega: deinstitucionalizirane teoretske razprave, povsakdanjenja družbenega aktivizma in progresivne klubske elektronske kulture.« Konec citata. Ne da bi se poglabljali v sicer čisto soliden navedek, primeren tudi za kakšno projektno prijavo, se bomo osredotočili predvsem na to, kar smo doživeli na plesiščih. Tema letošnjega festivala je bil rasizem s posebnim poudarkom na še vedno potekajočem genocidu v Gazi in specifičnih elementih rasizma, ki ga izvaja sionistični režim. Neprestano opominjanje na to je seveda čisto na mestu, tudi sam skorajda v vsakem zapisu poskusim javno obelodaniti genocid in aktivno participacijo Zahodne politike v njem. Ena od žalostnih lekcij, kot so jo artikulirali tudi nekateri govorci in govorke na četrtkovi okrogli mizi, je popolna realpolitična jalovost in neefektivnost naših početij. Na blejskem strateškem forumu bo prav kmalu ena od govork bivša izraelska ministrica Cipi Livni, ki je tako kot sleherna oseba v izraelski politiki zgledna sionistična fašistka in aktivna podpornica genocida. Ko človek prijetno pozabi, da Tanja Fajon obstaja, slednja spet opozori nase z dajanjem glasu izraelski vojni zločinki. Vendarle gre na forumu za različnost pogledov!

Opravičujemo se za to uvodno zastranitev, a nekatere stvari so večje od recenziranja in tudi samega festivala; nenazadnje pa s tem uvodnim opozorilom v bistvu govorimo tudi v njegovem protirastističnem in propalestinskem duhu. Kakorkoli že, osredotočimo se zdaj končno na naša klubska doživetja! Radi se držimo robov, zato tale zapis ne bo obsegal osrednjega klubskega dogodka pretekli petek v Gala hali. Nepoboljšljivi obrobneži pač ne moremo iz svojih kož. Tako bomo strnili vtise iz preostalih dveh dni – prvega dneva festivala, katerega klubski del je potekal v Gromki, in zadnjega, ki je festival zaključil v Tiffanyju in Monoklu. Preglejmo, kaj se je v klubovju dogajalo vsak dan posebej.

Četrtkov lineup je prinašal Antonio XM, Akiko Haruno, Luko Prinčiča in the Feminalz ter GPN GPN. Vnaprej smo nekoliko pričakovali predvsem Prinčiča, ki je predstavil prihajajočo plato DRAGX̶FUNK. Presenetljivo je nastopil kot otvoritveni akt. Kar na začetku povejmo, da je bilo to odprtje tudi vrhunec večera, zato se bomo osredotočili predvsem nanj. Poznate tisti občutek, ko relativno zgodaj pridete v dokaj prazen klub, malo ste zjebani, žejni, ura je šele pol enajstih, muzika pa še vedno bolj ali manj miruje? Nekako tako je bilo ob samem začetku Prinčičevega izvajanja, potem pa se je zgodil mali muzikalni čudež. Obstaja tudi drugo občutje, ko vam zadeve še vedno nekako ne sedejo, ni pravega vajba, a si vseeno rečete »OK, bom počakal par minut pa da vidimo, kaj bo …«. Tako so nas Prinčičeve zvočne eskapade skorajda hipnotizirale, da se nismo mogli premakniti iz Gromke.

Najprej je začel z mirno, težko darkersko masažo, skorajda brez plesnega groova: nanosi prijetno srhljivih plasti, koralna elektronska fuzija, neprekinjeno, a rešetano gomazenje, pa postopno, nepredivje uvajanje migajočih beatov. In posnetki poezije pred čedalje bolj v plesnost uležanimi ritmi, dokler se nismo na neki točki ujeli divje mahedrati semtertja, ta tat podob in deviant zvokov pa nas je neizprosno gonil dalje … Skuhal nas je počasi kot žabe. Preostanek večera je minil v nekoliko manj konceptualiziranem in šlageraškem duhu z živimi vokali ter tudi malo bolj divjo plestoniko, je pa vtis prvega med nastopajočimi nekoliko zasenčil preostale. 

Sobota je bila, kot rečeno, razdeljena na dva dela in je več kot dostojno zaključila festival. Res smo dobili občutek poštenega partyja; gužva, fluiden folk, stacionarke, dvoriščarji, mimogredoči kolegi, vrste pred varnostnikom, žurajoči stražarji in stražarke na čikih. V Tiffanyju so ružile Umanea, Rama, Babilonska in Gramma, v Monoklu 93KB, Anymati in Raketa. Tiflo so polnili ogromni, široki, transoidni zvočni utripi, razlomljena razfukancija in sploh bolj nebrzdani miksi. Monokel je bil bolj izostren, intimen, manjši; bil si bližje zvoku, bolj so se razločile nianse, bil je bolj vešče surov. Tiffany je bil makro, Monokel mikro. Proti koncu je bil trans v Tiffanyju gigantski, kot bi iz zvočnikov headbangale katedrale, v Monoklu pa je Raketa vzdrževala bližino, uličarsko groovanje, tostransko prozaičnost živih beatov in prehodov.

O klubskem delu, kot smo ga doživeli, torej nimamo kakšnih resnih pripomb; prijetni žuri, inkluzivnost, hudi miksi, odlični izvajalci in izvajalke. Moramo pa napisati stavek ali dva o festivalu kot celoti oziroma konkretni izvedbi, saj ne mislimo problematizirati same konceptualizacije, kot smo jo navedli na začetku. Namreč, genocid v Gazi in klubska glasba. Nehote smo se počutili kot tisti nesrečni idioti, ki so 7. oktobra žurali par kilometrov od zidu, za katerim je potekal apartheid, preden so jih napadle Hamasove brigade. Kar je bil vrhunec današnjega liberalističnega miru: miroljubno rejvamo pred pragom koncentracijskega taborišča. Etični kolaps. Letošnji Grounded je to v precej manjši, bolj oddaljeni in reducirani verziji nekako dupliciral: čez dan govorimo o zlu izraelskega genocida nad Palestinci, zvečer gremo pa malo žurat. Kar je odlična dieta liberalističnega guilt tripa  – najprej sem pravilno etično aktivističen, da lahko kasneje s čistejšo vestjo žuram. Pa tole pisanje ni izvzeto iz tega cikla, tudi sámo je guilt trip, četudi samozaveden.

Ker ni prostora za daljši premislek, izpostavimo zgolj nekaj asociacij in dobronamernih opazk. Seveda je najslabše, če se vdamo tej lažni, belo obarvani krivdi in kot kakšni mazohistični menihi nehamo s svojim početjem ter se trpinčimo, kako neznosna je ta pasivna krivda. Ne, treba je nadaljevati, na nas pa je samorefleksija. Začne se s tem, da vemo, kaj počnemo. Dalje bi postavili trditev: niti progresivna klubska elektronika niti aktivizem v vsakdanu in deinstitucionalizacija, kakršna se prakticira pri nas, niso dovolj za družbeno spremembo. So del kompleksnejših mehanizmov – da bi se kaj dejansko zgodilo, je treba izstopiti iz svojih čistih, dostikrat lepodušnih okvirov, tudi v konfliktne, neprijetne interakcije. Njihova in tudi naša nezadostnost je, kot smo že omenili, evidentna predvsem pri vprašanju sedanjega genocida. Vsi smo brez haska. Vprašanje je, kako se prebiti iz te impotence.

Ker pa gre na tem mestu predvsem za glasbeni tekst, je treba zaključiti takole: na samih panelih je bila, kot rečeno, izpostavljena jalovost našega nasprotovanja realpolitiki genocida. Bomo zato nehali nasprotovati? To pa pomeni, da tudi naša ljuba progresivna klubska plesna elektronika ni jalova nič bolj. Morda celo manj. Zato ne bomo nikoli nehali plesati!

https://grounded.si/