Stolp, vodnjak in likovni jezik
Po dveh tednih se končno vračamo z obljubljenim nadaljevanjem cikla intervjujev z nominiranci za nagrado skupine OHO. Razstava del štirih nominirancev je v galeriji P74 na ogled že od začetka meseca; jutri, osemindvajsetega maja, pa se bo zaključila z razglasitvijo nagrajenke oziroma nagrajenca. V današnjem Kulturnem obzorniku se bomo posvetili nominiranki Nežki Zamar, interdisciplinarni umetnici, ki se na razstavi predstavlja z delom Antiteza stolpa.
Kot nekoliko namiguje že naslov, je delo reinterpretacija mita o babilonskem stolpu. Nekoč naj bi ljudje govorili en, skupen jezik. Enotnost in zmožnost sporazumevanja sta jim omogočili, da so si zamislili in tudi zgradili stolp, katerega vrh naj bi segal do neba. Bog, ogorčen nad njihovim napuhom, je rekel: »Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« Tako je tudi storil in zato ljudje govorimo različne jezike.
V instalaciji, ki stoji v kotu zatemnjene sobe galerije, vidimo vodnjak, ki nam seže do pasu. V opisu dela lahko preberemo, da je vodnjak pravzaprav na glavo obrnjena podoba babilonskega stolpa. In res, če pogledamo podrobneje, v vodnjaku prepoznamo topično podobo večnadstropnega, stožčastega stolpa z majhnimi okenci. V instalaciji deluje kot osrednji objekt, ki ustvarja fizični in konceptualni prostor za vrsto drugih elementov. Razdelano sestavo instalacije natančneje opiše Zamar.
Ena izmed elektronskih naprav v vodnjaku je kontaktni mikrofon, ki po zvočniku in z ojačevalcem v prostor predvaja zvok premikov in medsebojnih trkov tipk. Na atmosfero v prostoru pa vpliva tudi uporaba svetlobe.
Kot razloži Zamar, torej gledamo avdiovizualno podobo, ki se nenehno spreminja in na novo pojavlja. Pri tem se podobe, ki nastajajo znotraj vodnjaka, dopolnjujejo s tistimi v njegovi okolici. Ob dejanskih vizualnih in zvočnih projekcijah vodnjaka v galerijski prostor je to vidno tudi v manjših materialnih podrobnostih. Tipke, ki plavajo po vodni gladini, so na primer odtisnjene na zunanjih stenah stolpa kot upodobitev oken.
Avdiovizualna podoba z generiranjem naključnih zaporedij črk in njihovih zvočnih vtisov predstavlja nov, univerzalni jezik, pove Zamar. Tu bi lahko prepoznali še en način reinterpretacije babilonskega mita – ideja univerzalnega jezika namreč zveni kot alternativa razčlenjenosti svetovnih jezikov. Vendar Zamar poudari, da z delom ne želi ponujati rešitve za zmedo, ki je po mitu nastala, temveč jezik oziroma komunikacijo prevprašuje zgolj znotraj konteksta umetniškega izražanja.
Po logiki umetniškega jezika lahko torej umetniške objekte razumemo kot znake, črke abecede ali citate. Njihova sopostavitev ustvarja nove pomene. Prav to ponazarja Antiteza stolpa. Zdi pa se, da sta v instalaciji na delu dva nekoliko izključujoča se koncepta. Jezik in pomen, ki ju ustvarja umetniško delo, sta zaradi naključnih zaporedij črk in abstraktnega zvoka zgolj prispodoba pomena. Jezika ne razumemo zares oziroma ga, kot omeni Zamar, vsak interpretira po svoje. Delo je torej nekakšen metakomentar o umetniškem ustvarjanju pomena in tako uspešno prikazuje logiko likovnega jezika, o katerem govori umetnica. Vendar pa asociacija na babilonski mit in oznaka generiranega jezika kot univerzalnega delu pripisujeta tudi bolj konkreten pomen, ki v sami instalaciji ni občuten.
Zakaj se je pri ustvarjanju dela navezala ravno na mit o babilonskem stolpu, razloži Zamar.
Sicer pa jezik za umetnico ni nenavadna tema. Prav v smislu likovnega jezika pogosto raziskuje potencial objektov za ustvarjanje zgodbe in pomena. V delu XY feet apart, na primer, najdene predmete postavlja v različne kompozicije, s čimer se med objekti vzpostavljajo novi dialogi in povezave. Zamar nam pove, da je v njeni praksi vzajemnost med materialnostjo in konceptom osrednjega pomena. Zaznamuje tako zaključena dela kot tudi avtoričin ustvarjalni proces. Material in koncept se vselej razvijata skupaj. Tudi tokrat je bilo tako, nam pove, idejo za Antitezo stolpa pa je sprožila slučajna interakcija z računalniškimi tipkami.
Torej, poslušalke in poslušalci, če si želite slišati ta sodobni, univerzalni jezik, lahko to storite še danes in jutri v galeriji P74. Ta teden pa vsekakor prisluhnite tudi naslednjima Kulturnima obzornikoma, v katerih bomo predstavili še preostala nominiranca za nagrado skupine OHO; Dominika Štibernika in Lucijo Rosc.
Dodaj komentar
Komentiraj