Tekla sta kri in vino
Drago poslušalstvo, cenjeno bralstvo, za tokratno reportažo nas je med 2. in 6. julijem zaneslo v zibelko prvega slovenskega filmskega zapisa – v Ljutomer. V teh dneh se je mestece iz zaspane prleške kulise spremenilo v prizorišče srečevanja domačinov, obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine, filmarjev, otrok in kinofilov vseh starosti. Že enaindvajsetič zapored se je tam namreč odvil Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Oziroma kot ga je opisal eden od selektorjev festivala Marko Mehtsun:
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Ljubkovalno poznan preprosto kot »Grossmann«, festival svoje ime nosi po pionirju slovenskega filma Karolu Grossmannu, ki je pred natanko 120 leti v teh krajih posnel prve gibljive slike na Slovenskem. Za vas, drage poslušalke, zvok teh nemih posnetkov trenutno predvajamo v ozadju. Zgodbo festivala pa nam strne soorganizator in soustanovitelj Peter Beznec.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
In tudi osrednji oder festivala je pripadel filmskemu programu, ki je med zombiji, vampirji, eksorcisti in drugimi izobčenci filmskega kanona ponudil pester nabor igranih, kratkih in dokumentarnih naslovov – tako sodobnih žanrskih presežkov kot poklonov pozabljeni ali spregledani filmski zgodovini.
Grozljivko kot enega osrednjih žanrskih sil Grossmannovega festivala kljub priljubljenosti pogosto spremlja stigma manjvrednosti. Češ da gre le za zabavo, ne pa umetnost. Prav zato so festivali, kot je Grossmannov, tako pomembni. Ker se ne ozirajo na kanonske okvire in akademske kaprice, temveč brez sramu razpirajo žanrske svetove, kjer se metafore telesa, strahu, revolta in poželenja spajajo v kinematografsko izkušnjo, ki si jo gledalstvo resnično zapomni. Ker zombiji pogosto poosebljajo potlačeno množico, proletariat, ki se dviga proti sistemu, in ker vampirji opozarjajo na parazitskost kapitala, je jasno, da žanrski film ni le eskapizem, temveč je lahko tudi polje subverzije.
Medtem ko večina domačih filmskih dogodkov stavi na avtorski film, art-house ali narativno resnobnost, si prav Grossmann kot eden redkih – ob denimo ljubljanski Kurji polti – dovoli žanrsko svobodo, igrivost in eksces. Hkrati pa s tem obuja bogato lokalno zgodovino – ne le filmsko. Ljutomer, Prlekija in širša regija namreč nosijo spomin na čarovniške procese in družbeno paranojo, ki jim je sledila. Ta pokrajina tako ni le čudovito ozadje, temveč nenadomestljiva duhovna hrbtenica festivala.
V luči nedavnega izida stripa Fritz Lang: Ljutomer – Berlin – Hollywood izpod peresa Zorana Smiljanića, o katerem ste lahko poslušale v nedavni Stripofiliji, je letošnja edicija festivala posebno pozornost namenila ravno Fritzu Langu. Kultni avstrijsko-nemški režiser in eden najvplivnejših ustvarjalcev nemškega ekspresionizma se je med prvo svetovno vojno mudil tudi v Ljutomeru. Tukaj ga je za film navdušil prav Karol Grossmann. Kino na prostem se je otvoril z Langovo kriminalko Oporoka dr. Mabuseja.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Skupaj je bilo na festivalu prikazanih približno 45 celovečercev, kratkih filmov in glasbenih dokumentarcev.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Srčiko festivala predstavlja tekmovalni filmski program, ki je tudi letos postregel z izbrano bero žanrskih presežkov, najboljši od najboljših pa so domov odnesli tudi nagrade. Za glavno nagrado hudi maček je žirijo najbolj prepričal nizozemski film Gospod K v režiji Tallulah Hazekamp Schwab. Nagrado hrupni maček za najboljši glasbeni dokumentarec je prejel hrvaško-bosanski Grandpa Guru v režiji Silvia Mirošničenka, nagrado Slakov hudi maček za najboljši kratki film pa kanadski Jedec časa režiserja Ryana Couldreyja. Nagrado Méliès d’argent, ki jo podeljuje Evropska federacija festivalov fantastičnega filma za najboljši evropski fantastični kratki film, pa je prejel Biserni glavnik režiserja Alija Cooka iz Velike Britanije.
Me same pa bi vam še posebej priporočile letošnjega dobitnika nagrade občinstva za najboljši celovečerec – ukrajinsko-belgijsko znanstvenofantastično romantično komedijo Ti si vesolje v režiji Pavla Ostrikova. Rahločutno zgodbo o zadnjem preživelem človeku, ki po eksploziji Zemlje išče bližino, humor in smisel. Film služi kot resnično ganljivo razmišljanje o osamljenosti, človeški potrebi po povezanosti in absurdu vsakdanjega življenja. Ni zgolj žanrska domislica, ampak eden tistih filmov, ki je ostal z nami še dolgo po koncu projekcije.
Ob filmskem programu je seveda tudi letos potekala tradicionalna – nič manj dlake ježeča – spremljevalna ponudba. Najprej seveda velja omeniti zdaj že tradicionalno Zombi parado, brez katere si Grossmanna skorajda ne moremo več predstavljati.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Letos smo imele priložnost obiskati tudi »malo delavnico groze«, na kateri so udeleženci ustvarili lasten kratki žanrski film, in »malo delavnico kosti«, namenjeno ustvarjanju nakita iz kosti. Ja, čisto pravih kosti!
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Dolgoletna stalnica spremljevalnega programa je tudi delavnica filmske maske. Med delom smo uspeli ujeti maskerko Matejo Adamović Naberšnik.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Letos pa je Grossmann prvič ponudil tudi tekmovanje v horror cosplayu, o katerem smo se pogovorile s pobudnikom Dankom Ostojićem.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Za vtise s terena smo za oklep pocukale tudi zmagovalca tekmovanja Simona Verbiča.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
In pa, da ne pozabimo na drugi del imena festivala – vino! Tudi to je bilo fantastično. Skratka, festival res ponuja nekaj za vsakega.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Za konec pa se dotaknimo še največje grozljivke – festivalovih organizacijskih izzivov. O tem smo spregovorili s Petrom Beznecem, ki je izpostavil predvsem finančno negotovost in kadrovske omejitve, s katerimi se vsako leto znova spopada ekipa entuziastov, ki festival drži pokonci.
Izjavo najdete v posnetku oddaje.
Kljub vsemu Grossmann ostaja edinstven festival, ki se s svojo predanostjo žanru, z lokalno skupnostjo in trdovratno vztrajnostjo vsako leto znova dvigne iz meglic Prlekije kot vampir iz krste. V času, ko mnogi festivali iščejo svoje identitete ali jih izgubljajo, Grossmann s svojo predanostjo lokalnemu okolju in hkrati radikalno odprtostjo do obrobnega in drugačnega ostaja redkost. Ni le filmski dogodek, temveč kulturni utrip regije – in opomnik, da se lahko tudi v majhnih krajih dogajajo veliki premiki.
Ljutomerčane je strašila Lina.
Dodaj komentar
Komentiraj