To be cringe is to be free
Pretekli teden sta se v Ljubljani odvila dva dogodka plesno–performativno–fotografskih sestrskih projektov. V torek, 30. septembra, smo si v Plesnem Teatru Ljubljana ogledale plesno predstavo Alje Branc Barbosa Platonic dances, v petek, 3. oktobra, pa obiskale razstavo Platonic leap Ive Suhadolnik Gregorin v projektnem prostoru DUM. Branc Barbosa v Platonskih plesih raziskuje pojem »iskrene površinskosti« in performativnosti, Suhadolnik Gregorin pa z dokumentiranjem, promoviranjem in razstavljanjem fotografskega materiala, nastalega med vajami in nastopi Platonskih plesov, podobne teme raziskuje v kontekstu dokumentarne umetniške fotografije. O strukturi in plastoviti vsebini projektov smo govorile z njunima avtoricama.
Poleg Branc Barbosa v predstavi Platonic dances plešeta še Patrik Kelemen in Lara Matea Ivančič. Gibalna vsebina predstave se gradi improvizirano, v odzivu na izbrano glasbo, ki jo plesalci izmenično predvajajo na YouTubu, in različno karakterno zaznamovane obleke, ki jih tekom predstave slačijo in oblačijo. Več o tem Branc Barbosa.
Pri zasnovi predstave je Branc Barbosa izhajala iz video vsebin kratkega formata sodobnega interneta ter, kot zapiše v opisu projekta, ekshibicionizma in patologij samo-kuracije. S plesno predstavo raziskuje performativnost sodobne identitete in jo izziva z nekaj okvirno zastavljenimi usmeritvami, ki plesalce vračajo k čutnim zaznavam in opuščanju performativnosti. Primer je denimo introspektivno tipanje obraza.
Predstavo zaznamuje predvsem nekoliko nedoločljiv občutek sodobnosti. Glasbene odločitve in plesni gibi pogosto delujejo prepoznavno, kot univerzalne izkušnje, ki so pogojene z internetno kulturo. Ob bolj agresivni glasbi denimo Branc Barbosa steče v prostor in se podrsa proti publiki. Drugič se ob Mariah Carey plesalci v kontaktni improvizaciji nekoliko patetično dobesedno podpirajo. Spet tretjič se Kelemen v belem odrezanem topu s pobleščičenim napisom »CUNT« igrivo spogleduje s publiko in kamero.
Ti trenutki so enostavno vajb, ki ga gledalke intuitivno prepoznamo. Pogosto tovrstno podrejenost popu razumemo negativno, kot izgubo avtentičnosti in izvirnosti. Takšni pomisleki so pri Platonskih plesih zanikani. Površinskost in iskrenost se tu ne izključujeta, ampak obstajata hkrati. Morda je prav to ta težko določljiva sodobnost. V kontekstu predstave se ta osvoboditev prepovedi popularnega razširi z osebne na institucionalno raven, pojasnita avtorici.
Ključni element, ki poglablja vpetost predstave v dinamike performativnosti, je tudi sprotno dokumentiranje plesalcev. Kot omenjeno je del odrskega dogajanja tudi Suhadolnik Gregorin, ki med predstavo z različno vpetih pozicij fotografira in snema plesalce. Branc Barbosa nam pove, da je prisotnost kamere na odru in med vajami ključna za koncept Platonskih plesov, Suhadolnik Gregorin pa natančneje opiše svojo vlogo na odru.
Iz tako zastavljene vloge je Suhadolnik Gregorin razvila lasten avtorski projekt Platonic leap, ki se ukvarja z vsebino odra in vlogo fotografinje na njem. Projekt je bil v petek, 3. oktobra, razstavljen v Projektnem prostoru DUM, kjer so na jeklenih stojalih za oblačila visele fotografije z vaj in predstav Platonskih plesov. Kasneje so se razstavni prostor in dela v njem prelevili v prizorišče plesne predstave. Več o konceptu razstave nam pove Suhadolnik Gregorin.
Razstava je zgolj eden od dveh formatov dokumentiranja Platonskih plesov. Pomemben del sestrskih projektov je tudi Instagram profil Platonic twins, ki ga upravlja Suhadolnik Gregorin in kjer smo lahko že dolgo pred prvo uprizoritvijo predstave v Ljubljani spremljali proces ustvarjanja. Več o tem Suhadolnik Gregorin.
Profil Platonic twins je stičišče avtorskih projektov, kjer se razkriva nekaj bistvenih točk, ki jih sicer Branc Barbosa in Suhadolnik Gregorin raziskujeta v nekoliko različnih kontekstih, a sledijo isti rdeči niti. Prvič se prej omenjeno dovoljenje, ki se na predstavi tiče glasbe in plesa, tu podaja na primeru samopromocije v kulturi. Dovoljenje prilastiti si orodje, ki je nujno zlo umetniškega poklica, in se ga lotiti z užitkom, se promovirati transparentno.
Drugič se v razvejanosti projekta kaže nehierarhičen pristop k ustvarjanju. Promocija in dokumentacija nista odvoda nekega osrednjega koncepta, predstava ni pomembnejša od vaje – na Instagramu in na razstavi sta dokumentirani obe, kot tudi kompleksno koreografiran gib ni bolj ali manj iskren od intuitivno očitnega. Navsezadnje pa seveda plesalci in Suhadolnik Gregorin z Instagram profilom dejansko producirajo videe kratkega formata in so torej vpeti v dinamike, ki jih tematizirajo. S produciranjem tovrstnih vsebin se vračajo k izhodišču projekta, k prepletenosti iskrenosti in površinskosti ter dinamik virtualnega nastopanja.
Ob vsem tem za konec Branc Barbosa izpostavi še, da projekt temelji na soustvarjanju in tudi na ta način zavrača običajne hierarhije avtorjev in izvajalcev.
Dodaj komentar
Komentiraj