Vrednost skrbi
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, krajše MSUM, je v sredo in četrtek potekal dvodnevni sklop dogodkov pod skupnim imenom Dinamike skrbi v organizaciji Zavoda Maska. Pojem skrbi se dotika družbenih vprašanj in terja kritičen pretres stanja stvari, saj je vanj vpeta mnogoterost vsega tega, kar je mogoče razumeti kot skrb. Izbiro tematike pojasni direktorica zavoda in ena od avtoric in kuratork Alja Lobnik.
Serija predavanj-performansov Ali se (s)plača skrbeti? je zgolj del dvodnevnega programa Dinamike skrbi, ki je potekal v MSUM. Zraven spadata še dva projekta. Prvi je videoperformans Čokolina pornokabina umetnice Line Akif, ki naj bi ga bilo mogoče po ljubljanskih ulicah spremljati še naslednjih sedem let. V njem se umetnica ukvarja z nedostopnostjo nakupa stanovanja skozi prizmo identitete in bo od januarja dostopen tudi na pornografski platformi OnlyFans. Drugi pa je pogovor Za koga?, ki je potekal včeraj in je komemoriral izid istoimenske številke revije Maska.
Poleg Lobnik sta predavanje-performans Ali se (s)plača skrbeti? ustvarila še Lučka Neža Peterlin in Linn Julian Koletnik. Potekal je v obliki osmih petnajstminutnih predavanj o skrbi in skrbstvenem delu, takem in onakem. Obiskovalec se je lahko usedel bodisi za mizo in je predavateljica govorila neposredno njemu bodisi ob mizo in je pogovor poslušal po slušalkah.
Predavateljice so izhajale iz teoretskih, aktivističnih in gledaliških pristopov k tej tematiki. Nekoliko presenetljivo se zdi, da se je velik del predavanj osredotočal na seksualno delo, tudi ko so obravnavala druge, po besedah organizatorjev pogosto prezrte téme. Ali je to dejstvo nepričakovano, pojasni soavtorica in sokuratorka Peterlin.
Med predavatelji je bil Rok Kravanja, umetnik in avtor projekta Lahko ti podarim samo užitek, v katerem je spletni komentar, naj si umetnik sam zasluži za preživetje, vzel resno in se prostituiral za zaslužek. Sam sicer ni razmišljal o skrbi, se mu pa zdi, da je oznaka primerna.
Kravanja je opozoril, da je bil med osmimi predavatelji na dogodku edini moški. Na to dejstvo je gledal predvsem skozi lastno izkušnjo ukvarjanja s prostitucijo in umetnostjo. Vprašali smo ga, v čem vidi posebnost homoseksualne moške prostitucije.
Skrbstveno delo je sicer zgodovinsko in realno povezano z ženskami in ženskostjo. Narobe bi bilo iz tega povleči sklep, ki smrdi po esencializmu »ženskega značaja« ali »bistva«, saj gre za zgodovinski sovpad, ki se plete že od začetkov družine in privatne lastnine, a je zato toliko manj večen. To pa ne pomeni, da ta sovpad nima tudi normativne veljavnosti, saj družbene norme in pričakovanja vzpostavljajo skrb kot ključen del reprodukcije spola in z njim povezanih neenakosti. Nenadejana posledica normativne moči tega sovpada – in tega ne gre zanikati – pa je tudi afirmacija lastnega spola prek odnosa do skrbi, kot pojasni transspolna seksualna delavka Lea Aymard.
Valeria Graziano, kulturna teoretičarka in predavateljica na Univerzi v Reki, je predavala o zgodovini gibanja Wages for Housework in nevidnosti skrbstvenega dela.
Poleg plačila, ki ga je gibanje Wages for Housework po besedah sogovorke predstavilo ironično, pa je mogoče breme skrbstvenega dela tudi podružbiti. To pot so ubrale socialistične in v precej manjši meri tudi socialnodemokratske države predvsem v povojnem času. Pri tem je vredno omeniti, da je bila odprava kapitalizma nujen pogoj za uspeh tovrstnega podružbljenja skrbstvenega dela, saj je to v kapitalističnih državah ostalo protislovno. Vendar pa Graziano ni prepričana o zadostnosti tega pristopa.
Skrb je prav tako nepogrešljiv del dela z migranti, kot pojasni Aigul Hakimova, ki je med drugim članica iniciative InfoKolpa in ena najvidnejših aktivistk na področju dela z migranti.
Skrb je lahko tudi pretveza za nasilje – kot bi se lahko glasila poanta doktorice Darje Zaviršek, redne profesorice na Fakulteti za socialno delo in avtorice dela Skrb kot nasilje, ki je izšlo leta 2018 pri založbi /*cf. V njej obravnava institucionalno nasilje v kontekstu ustanov, ki so pristojne predvsem za skrb – za starejše, ovirane ali duševno bolne.
Kaj bi bilo mogoče storiti zoper tovrstno obravnavo institucionaliziranih? Eno rešitev predlaga Zaviršek.
Dobrima dvema urama predavanj Ali se (s)plača skrbeti? v MSUM v sredo zvečer je sledil še pogovor oziroma refleksija, pri kateri so sodelovali tudi nekateri gostje. Format, pri katerem so predavatelji predvsem brali pripravljene prispevke, se vsaj enemu obiskovalcu ni zdel najboljši. Več o tem, Jizah DaFunk.
Naslov predavanja-performansa, Ali se (s)plača skrbeti?, je odprl temo vrednosti skrbstvenega dela. Poleg intervjuvanih predavateljic so v njem sodelovale še Nika Korenjak, Leja Markelj in Miša Močilnikar. Vendar pa končni odgovor na vprašanje, ali se »splača skrbeti«, ni niti »ja« niti »ne« – namen vprašanja je opozoriti in se nato samoukiniti. Skrb se pač, čeprav je vpeta v ekonomijo, upira enoznačni valorizaciji – splača se, če je zate poskrbljeno, a splača se tudi skrbeti, če le to ni samoumevno.
Za dodatno branje glede skrbstvenega dela priporočamo tudi prispevek Dol s kapitalističnim patriarhatom ter izjemno poglobljen (pa čeprav ostrobeseden) komentar avtorja ☝️🤓 pod prispevkom.
Dodaj komentar
Komentiraj