Eno vlko sranje je tale brošura, idealistična tako v svojih predpostavkah kot zaključkih, v katerih vulgarno izrabi delovno teorijo vrednosti za pogrevanje že pol stoletja ovržene teze o neplačanem reproduktivnem delu. Zahteva kritičen komentar in jaz bom svojega podal Bralstvu v štirih sklopih:

PROBLEM 1: Kontradikcija med hraniteljskim modelom in (ne)plačilom reproduktivnega dela

PROBLEM 2: Vloga jedrne družine v industrijski revoluciji

PROBLEM 3: Patriarhat in ekonomski determinizem

PROBLEM 4: Zasebna in javna sfera

Pri tem svojem pedantnem intelektualnem masturbiranju bom seveda naslavljal vsebino brošure, ne oddaje. Začnimo

PROBLEM 1: Kontradikcija med hraniteljskim modelom in (ne)plačilom reproduktivnega dela

Citiram iz brošure:

>”Celotna vrednost, ki smo jo z našim delom ustvarile, nam ni povrnjena s plačilom, ampak dobimo veliko manjšo vsoto vrednosti, in sicer le toliko, kot je potrebno za ohranitev naše zmožnosti za delo. Pod to spadajo stroški hrane, prebivališča, oblek, ne spadajo pa stroški reproduktivnega dela, ki ga zastonj opravljamo ženske. To pomeni, da kapitalistom tega dela ni treba plačati in tako neposredno profitirajo od patriarhata.”

>”S tem, ko ženske doma zastonj opravljamo delo, ki je nujno za reprodukcijo delovne sile (trenutne in prihodnje), lahko kapital izplačuje nižje mezde in s tem akumulira več profita.”

Dikcija, da ženske v hraniteljskem modelu ne prejemajo kompenzacije za reproduktivno delo, ki ga opravljajo (in da kapitalistični razred od tod lahko izplačuje nižje mezde) kategorično ne drži. Če razumemo, da hraniteljski model ne zagotavlja le preživetje delavca (ki je v njem edini vključen v procese produktivnega dela) temveč tudi njegove družine (ki z reproduktivnim delom pogojuje moževo delovno sposobnost) potem ne moremo trditi, da ženska v takšnem modelu ne dobi plačila za svoje delo - četudi posredno preko moževe mezde - saj bi šlo za kontradikcijo (logično namreč, ne dialektično). Nobena delovna teorija vrednosti ne podpre takšnega zaključka, za njim stoji le ozka struja “post-marksističnih” feministk iz sedemdesetih. Da povzamem vsebino, v katero se bom poglobil v svojem komentarju:

Ženska ne prejme plače za svojo reproduktivno delo neposredno od kateregakoli kapitalista, drži, ampak dobi vse potrebno za nadaljevanje lastne eksistence in eksistence svojih otrok (obleke, hrano, streho nad glavo itd.), torej kompenzacijo za reproduktivno delo, ravno od mezde svojega moža. Kapitalist pri reproduktivnem delu ne pridobi nikakršne dodatne presežne vrednosti in premestitev bremena reproduktivnega dela iz zasebne v javno sfero nikakor ne subvertira kapitalističnih relacij niti ne nujno patriarhalnih vzorcev. Dalje, smisel patriarhalne ureditve ni (bil) v tem, da kapitalisti dodatno profitirajo od neplačanega reproduktivnega dela, temveč da je normalen potek reprodukcije sploh možen v danih okoliščinah!

Torej: Mezde so izplačila vrednosti delovne sile. Delovna sila je skupek fizičnih in mentalnih zmožnosti, ki omogočajo delavcu, da opravlja delo. Vrednost te delovne sile - tako kot pri vsakem drugem blagu na trgu - je določena na podlagi družbeno nujnega delovnega časa oziroma v tem primeru na podlagi povprečne količine sredstev, ki jih delavec v nekih danih družbenih okoliščinah potrebuje, da se je sposoben pojaviti na delovnem mestu in udejanjiti svojo delovno silo – to vključuje vse od hrane in bivališča, do oblek, izobrazbe, pira po šihtu, itd. Vključuje tudi sposobnost delavca, da se reproducira in omogoča svojim otrokom življenje, dokler ne vstopijo sami na trg dela. V hraniteljskem modelu torej delavčeva mezda pokrije tudi reproduktivno delo, ki zadovolji eno izmed osnovnih potreb delavčeve eksistence; torej šteje kot strošek, ki je vključen v tisto povprečno količino sredstev, potrebnih za preživetje delavčeve družine in v širšem, za nadaljevanje kapitalistične produkcije kot take.

Kot pravi Marx:

“What, then, is the value of labouring power? Like that of every other commodity, its value is determined by the quantity of labour necessary to produce it. The labouring power of a man exists only in his living individuality. A certain mass of necessaries must be consumed by a man to grow up and maintain his life. But the man, like the machine, will wear out, and must be replaced by another man. Beside the mass of necessaries required for his own maintenance, he wants another amount of necessaries to bring up a certain quota of children that are to replace him on the labour market and to perpetuate the race of labourers. Moreover, to develop his labouring power, and acquire a given skill, another amount of values must be spent.” (Karl Marx, Value, Price and Profit, 1865)

“Its ultimate limit [that of the wages] is determined by the physical element, that is to say, to maintain and reproduce itself, to perpetuate its physical existence, the working class must receive the necessaries absolutely indispensable for living and multiplying. The value of those indispensable necessaries forms, therefore, the ultimate limit of the value of labour.” (Karl Marx, Value, Price and Profit, 1865)

“The value of labour-power was determined, not only by the labour-time necessary to maintain the individual adult labourer, but also by that necessary to maintain his family. (Karl Marx, Capital, Vol. 1. Section 3. Chapter 15 ‘Machinery and Modern Industry’, 1867)

“The owner of labour-power is mortal. If then his appearance in the market is to be continuous, and the continuous conversion of money into capital assumes this, the seller of labour-power must perpetuate himself, ‘in the way that every living individual perpetuates himself, by procreation.’ The labour-power withdrawn from the market by wear and tear and death, must be continually replaced by, at the very least, an equal amount of fresh labour-power. Hence the sum of the means of subsistence necessary for the production of labour-power must include the means necessary for the labourer’s substitutes, i.e., his children, in order that this race of peculiar commodity-owners may perpetuate its appearance in the market. (Karl Marx, Capital, Vol. 1., Chapter 6 ‘The Buying and Selling of Labour-Power’. Section 3., 1867)

Strinja se Engels:

“What is the value of labour-power? The value of every commodity is measured by the labour required for its production. Labour-power exists in the form of the living worker who requires a definite amount of means of subsistence for his existence as well as for the maintenance of his family, which ensures the continuance of labour-power also after his death. The labour-time necessary for producing these means of subsistence represents, therefore, the value of the labour-power.” (Frederick Engels, Review of Volume One of Capital for the Demokratisches Wochenblatt, 1868)

Mezda, ki jo delavec prejme za svoje delo, v hraniteljskem modelu torej že krije reprodukcijo delavčeve družine. S stališča kapitalističnih zakonov vrednosti ne prihaja tu do nobenih prekrškov ali dodatnih izkoriščanj. Plača, ki naj bi jo kapitalist dolgoval gospodinji (zaradi njenega reproduktivnega dela, ki sploh omogoča moževo produktivno delo) je že vključena v mezdno plačilo njenega moža. To je celotna poanta hraniteljskega modela!

Problem takšnega modela leži v tem, da ženska nima samostojnega vira dohodka in s tem nobene ekonomske avtonomije, kar pomeni, da je v celoti podrejena moževi volji (kar pa je dejanska patriarhalna ureditev). Ne drži pa, da takšno delo ustvarja kakršnekoli dodatno presežno vrednost kapitalistom. To, da ni “vidno” ali “cenjeno” pa z zakoni vrednosti nima prav veliko veze. Vidno je v kolikor njen efekt služi nadaljevanju kapitalističnega procesa, ki pa ne more takšnih vrzeli preprosto “prezreti”.

Če z vsakim delom - tako produktivnim kot reproduktivnim -, ki ga opravi delavec/delavka, ta potroši neko količino energije mišičja, živcev in možganov, potem rabi za nadaljno zmožnost realizacije delovne sile pač jesti, se spočiti, umiti, oblečti, karkoli. Torej zahteva neko kompenzacijo za iztrošeno energijo – če te ne dobi, ne bo mogel/mogla ponovno delati.

"This expenditure of labour-power, like the functioning of a machine, is a physiological process. The worker consumes calories, derived from food, in the same way as a steam engine consumes coal and water. Consequently, the labour process is not only a process of producing use-values. It is also a process of consuming labour-power." (Karl Marx, Capital, Vol. 1, Chapter 7: "The Labour Process and the Valorization Process," Section 1, 1867)

Če ženska za svoje reproduktivno delo ne bi dobila kompenzacije, če ne bi mogla utišati kruljenja v želodcu, se ne bi mogla odpočiti v topli postelji ali priskrbeti oblačila za svojo djecu, tega reproduktivnega dela ne bi mogla opravljati. Od kje potem kompenzacija za njene žulje? Ne pride v obliki plačila, ki bi ji ga zagotovil neposredno kapitalist, temveč, ponovno, iz moževe mezde. Če bi moževa mezda bila dovolj samo za zadovoljitev njegovih lastnih potreb, ne pa za njegove otroke in ženo (ki opravlja nujno potrebno reproduktivno delo), bi družina shirala.

"The use of labour-power is labour itself. The buyer of the labour-power consumes it by setting the seller of it to work. By working, the latter becomes, to the buyer, a source of value, a creatura veritatis. In order that the worker may be able to repeat the process of selling his labour-power, he must be able to sustain himself and his family. Hence, the sum of means of subsistence necessary for the maintenance of the labourer must include the means necessary for his replacements” (Karl Marx, Capital, Vol. 1, Chapter 6: "The Buying and Selling of Labour-Power," 1867)

Da bi kapitalisti poslušali avtorice kot so Silvia Federici, katere zahtevajo posebej plačilo za reproduktivno delo, bi željo uslišali nekako takole: Prav imate! Ženska mora biti plačana za reproduktivno delo, ki ga izvaja, in, v kolikor že izplačujemo našemu delavcu dovolj, da omogoči obstoj celotne družine, bomo zdaj s tem preprosto prekinili in pač zmanjšali plačo moškega na takšno vsoto, da ta zdaj zagotovi le še njegovo lastno preživetje; vas, ženske, pa bomo plačali za ravno to vsoto, kot je povprečna vrednost vašega dela – torej ravno takšen delež iz moževe mezde, ki je prej zagotavljal preživetje vas in vaših otrok. Volk sit, koza cela, kapital nemoteno v delu.

Kapitalist bi torej plačal moškega posebej in žensko posebej, a sama količina denarja ostane identična. Seveda je takšen individualni model gotovo korak naprej za ekonomsko avtonomijo žensk, saj lahko te zdaj razpolagajo z lastnim dohodkom – a količina izplačila, ki jo kapitalist nameni ohranjanju delavca in njegove družine ostane popolnoma ista kot prej. Kapitalist torej ne profitira od “neplačanega” reproduktivnega dela, ker je to reproduktivno delo v hraniteljskem modelu vedno že všteto. Zato se ta tudi tako imenuje lol

Prav tako z zornega kota kapitala ne obstaja zares razlik v tem, ali reproduktivno delo poteka v zasebni ali javni sferi. V prvem primeru poteka reproduktivno delo v avtonomni, zasebni domeni družine (in je zagotovljeno z mezdo) v drugem primeru pa v javni sferi, kjer družina prepusti prej avtonomno področje reprodukcije institucionalni kontroli (kolektivizacijo reprodukcije pa zdaj družina plača z dodatnimi davki). Spet, kapitalistu je vseeno, ker ga noben primer ne stane nič več kot drugače, samo prerazporedijo se sredstva. (o tem več kasneje)

In sredstva so bila še kako prerazporejena! Vključitev žensk v produkcijske procese je vodil do ravno te spremembe; da je vsak posameznik postal plačan za reprodukcijo le samega sebe in lastne delovne sile, hraniteljski model pa je s tem izginil. Če delo moškega ni več dovolj, da z njim ohranja celotno družino in mora ženska tudi vstopiti na delovni trg, ne moremo več govoriti o hraniteljskem modelu.

Kot razloži Marx na primeru mašin, vodi takšen premik do razvrednotenja delovne sile vsakega delovnosposobnega člana družine:

“Machinery, by throwing every member of that family on to the labour-market, spreads the value of the man’s labour-power over his whole family. It thus depreciates his labour-power. To purchase the labour-power of a family of four workers may, perhaps, cost more than it formerly did to purchase the labour-power of the head of the family, but, in return, four days’ labour takes the place of one, and their price falls in proportion to the excess of the surplus labour of four over the surplus labour of one. In order that the family may live, four people must now, not only labour, but expend surplus labour for the capitalist. Thus we see that machinery, while augmenting the human material that forms the principal object of capital’s exploiting power, at the same time raises the degree of exploitation.” (Karl Marx, Section 3. Chapter 15 ‘Machinery and Modern Industry’. Das Kapital, Vol. 1., 1867).

Z drugimi besedami: mezda, ki omogoča družini, da preživi, se na individualnem nivoju zmanjšuje vštric s tem, ko več članov družine vstopi na trg dela. To pa med drugim potrdi, da vsaka individualna plača v hraniteljskem modelu vključuje tudi proporcialni delež, ki dovoli družini, da preživi kot celota.

Marx govori o implikacijah vstopa žensk na trg dela v odnosu do družine v pripisih Kapitala:

“Since certain family functions, such as nursing and suckling children, cannot be entirely suppressed, the mothers confiscated by capital, must try substitutes of some sort. Domestic work, such as sewing and mending, must be replaced by the purchase of ready-made articles. Hence, the diminished expenditure of labour in the house is accompanied by an increased expenditure of money. The cost of keeping the family increases, and balances the greater income. In addition to this, economy and judgment in the consumption and preparation of the means of subsistence becomes impossible.” (Karl Marx, Note 39. Section 3. Chapter 15 ‘Machinery and Modern Industry’. Das Kapital, Vol. 1., 1867)

Torej, ne glede na to, koliko se družinski dohodki dvignejo z vstopom žensk v produktivno sfero, se družinski stroški povečajo: treba je kupiti stvari, ki so prej bile izdelane doma – takrat, ko je ženska celotno delovno silo še namenjala reprodukciji gospodinjstva.

V kolikor razumemo reproduktivno delo žensk kot ključno za realizacijo delovne sile moških v hraniteljskem modelu (na isti način, kako razumemo hrano, bivališče in pir za ravno takšne predpogoje) in hkrati razumemo, da hraniteljski model omogoča preživetje ne le moškega, temveč tudi njegove družine (ker pač žena ne mora obnavljati svoje delovne sile iz niča), potem postane jasno, da teza o neplačanosti tega reproduktivnega dela ne drži vode.

Še enkrat – če delavec potrebuje za svoje produktivno delo neko mezdno plačilo, ki pokrije njegov obstoj in obstoj njegove družine, in če je ta obstoj pogojen z izvajanjem reproduktivnega gospodinjskega dela, potem to delo (matematično!) ne mora ostati nekompenzirano.

Toliko kar se tiče imanentne kritike. (btw če kdo upravlja s podjetjem, a si ga ne lasti, je menedžer, ne kapitalist)

PROBLEM 2: Vloga jedrne družine v industrijski revoluciji

Iz brošure:

>“Industrijska revolucija je prinesla številne spremembe – ljudje so se začeli preseljevati v mesta, povečala se je njihova mobilnost, oblikovale so se manjše družinske enote, ki so bile bolj praktične za novonastale družbene odnose. Zaradi potrebe po večjem kopičenju kapitala se je vzpostavila specifična oblika družine z dvema staršema in njunimi otroci.”

Vse zelo res, a brošura nakazuje na pomankljivo razumevanje nastanka in vloge jedrne družine, tako kar se tiče odnosa do industrijske revolucije kot do današnjih razmer.

Industrijska revolucija je, kot so izpostavili avtorji, popolnoma razmajala organizacijo produkcije v zahodni družbi in posledično tudi strukturo družin. A prehod iz razširjene v jedrno družino se ni zgodil čez noč, pravzaprav pa tej progresiji manjka pomemben zgodovinski člen, ki je nujen za razumevanje kapitalistične ekonomske baze in načina, kako ta oblikuje družinske formacije.

Tehnološke inovacije na koncu 18. in začetku 19. stoletja niso samo omogočile intenzifikacijo in optimizacijo delovnih procesov, temveč so tudi odprle mnoge panoge ženskam in otrokom. Mnogo družin je prej delalo na samooskrbnih kmetijah (in se posluževalo omejene, mešane tržne ekonomije), a ekonomski faktorji (in povezane politike ograditve) so mnoge prisilile k iskanju novih virov dohodka v mestu. V produkcijo je sedaj stopil segment populacije, ki je prej bil omejen zgolj na reproduktivno delo doma, tega pa je bil prisiljen zdaj v večji meri zanemariti. Doma je prej ustvarjal veliko dobrin, potrebnih za preživetje, katere bi lahko šele mnogo kasneje zagotovil na trgu. No, danes velik delež sredstev reprodukcije kupimo na trgu, ali pa te potrebe zadovoljijo javne institucije (vrtci, šole, menze, itd.). V času industrijske revolucije ni bilo niti tako dostopnega in razvitega trga, niti tako močnih javnih institucij, kot jih imamo danes. Izostanek reproduktivnega dela ni bilo možno enostavno “odkupiti” ali podvržti institucijam.

S tem, ko je celotna družina (vključno s starejšimi otroci) postala zaposlena, je reproduktivno delo ostalo zaradi časovnih zahtev (tudi šestnajsturnih izmen!) zanemarjeno, rezultati pa so bili katastrofalni: Podeželja so bila polna sirot, dolgoletne skupnosti so razpadale pod težo nove ekonomske logike, otroška smrtnost je ponekod narasla na celih 25%, ekstremno je naraslo tudi potepuštvo (predvsem med ženskami). Konkretno na primeru Velike Britanije je vladajoči razred z uzakonitvijo t.i. “New Poor Laws” in posledično ustanovitvijo “bastilij” (ponižujočih in prekarnih delovnih hiš), od 1830-ih naprej samo dodajal iniciative, da vsak član družine vstopi v produkcijo, in to pogosto za obupna mezdna plačila. Družbena kohezija je tako močno trpela in izkazalo se je, da takšna oblika organizacije dela ni več vzdržna – kapitalistični način produkcije je postal ogrožen, nujno je bilo stabilizirati situacijo in se tako izogniti stopnjevanju družbene disintegracije (ter tako revoluciji). Sledil je nastop delovnih reform.

Hraniteljski model (posledično pa tudi jedrna družina) se je pojavil kot kompromis, kjer je bila nova industrijska produkcija pretežno odrejena samo moški populaciji, hkrati pa se je omogočilo normalno domačo reprodukcijo tako, da so ženske bile vzete ven iz produkcije – oziroma, da je delo, ki so ga nekatere še vedno opravljale na kapitalističnem trgu, bilo ločeno od moških del v seriji protekcionističnih zakonodaj (ki so zagotovile, da moški in ženske ne stopijo v direktno konkurenco na trgu dela). Hraniteljski model je torej bil praktičen odziv na družbeno disintegracijo in njegov izvor je ravno v dejstvu, da reproduktivno delo ni moglo biti do zadostne mere kolektivizirano v obliki javnih storitev ali podprto s trgom dobrin, kateri bi lahko zagotovil produkte, ki so jih skupnosti sicer prej izdelovale same. Začrtana je bila meja med svetom produkcije (kjer so vladali kapitalistični odnosi) in domačo reprodukcijo (ki je sicer bila predpogoj kapitalistični produkciji, a interno ni sledila logiki kapitala).

Hraniteljski model je z razvojem produkcijskih kapacitet zahodne družbe, trga dobrin in javnih storitev zgubil svojo vlogo, s tem pa tudi jedrna družina ni bila več edina možna, najbolj optimalna forma družine v kapitalističnih družbah. Danes na zahodu, kjer imamo pretežno storitveno/postindustrijsko ekonomijo, je jedrna družina na zatonu – danes so statistike popolnoma drugačne in vključujejo vedno več neortodoksnih oblik družin, ki bi bile nekoč nezamislijive ali ekonomsko nevzdržne: samohranilne družine, istospolne družine, družine brez otrok, pa tudi raznorazni dogovori in bivanjska razmerja, ki ne odsevajo nobene predhodne ekonomske racionale. Hraniteljski model sam pa že desetletja obstaja le še med revnejšimi družinami, predvsem v družbah, kjer ekonomska dominacija industrije še vedno vodi do jedrnih družinskih oblik, ki so pogosto najbolj primerne za takšno razvojno fazo.

Je treba tudi poudariti, da sta jedrna družina in hraniteljski model nekaj časa veljala kot ideal, a to samo v določenih segmentih am*riškega višjega sloja, kjer ženska sicer ni rabila delati za preživetje, a hkrati ni bila ona tista, ki je opravljala reproduktivno delo, temveč je to bilo naprtano služkinjam.

Zato trditve kot:

>”Za kapital je jedrna družina s hraniteljskim modelom osnovna enota družbe”

danes ne držijo. Za kapital sodobnega zahoda je osnovna enota družbe delavec v singularnem: delavec, ki lahko potrebe za reprodukcijo zadovolji na trgu, ne pa delavec, ki bi za zadovoljevanje teh potreb nujno potreboval družino. Hrano si naročim, cote perem v pralnici, hodim na kurbe – kje mi treba tu ženo in otroke, da mi gnjavijo in odžirajo proračun za video igre?

>“Čeprav se nam danes zdi, da hraniteljski model postopoma izginja, ga institucionalna politika v obliki socialnih in davčnih mehanizmov ter državnih ukrepov v resnici obnavlja in posodablja, da se ohrani delitev dela na zasebno in javno sfero:

>-zaposlene in zaposleni imamo možnost subvencioniranja dohodnine za vzdrževane družinske člane (najpogosteje to koristijo moški za svojo partnerko in otroke)

>-uveljavljamo lahko pravico do starostne pokojnine pri nižji starosti za vsakega oskrbovanega otroka (v popolnosti to velja le za ženske),

>-manj se vlaga iz državnega proračuna v javne jasli, vrtce in varstvo otrok, kar vodi viskanje zasebnega varstva na domu, česar si mnoge družine ne morejo privoščiti”

Prvo je socialni ukrep, ki jih koristi relativna manjšina, še to povečini kmečke družine, katerih vlogo in relevanco v današnjem kapitalizmu pa vsi predobro poznamo. Druga točka se mi ne zdi prepričljiva za postavljen argument, tretja skoraj zarotniško implicira neko kavzalno zvezo, ki je ni zares tam – to, da država ne financira toliko teh storitev lahko priča o miljon stvareh, ki nimajo nujno veze s kakršnimkol vračanjem ali poglabljanju patriarhalnih vzorcev, niti niso indikativne za kakršnekoli širše interese.

Ma da bi karkoli od navedenega obravnavali kot dokaz za neko vrnitev v hraniteljski model je za lase privlečeno in kontrira realnim trendom, ki vlečejo v popolnoma drugo smer: razpad jedrne družine, vedno večja individualizacija, vedno več incelov. Tej pa ne pričajo o repatriarhalizaciji temveč o domnevnem manjku le te!

Kapitalu je patriarhalna ureditev samo v interesu, ko ta služi interesu dodatnega kopičenja profita oziroma dolgoročni stabilizaciji kapitalističnega delovnega procesa. Danes, v zahodnem, postindustrijskem svetu, takšnega interesa patriarhalne ureditve ne izpolnjujejo več (oziroma bi izključitev polovice delovne populacije iz produkcijskih procesov kontrirala tem interesu!). To je tudi razlog, zakaj države in korporacije nudijo nešteto programov in iniciativ za integracijo žensk v prej tradicionalno moško dominirana polja. Le tega aspekta pa niste želeli vključiti v svojo analizo, ker bi vam uničil poanto!

PROBLEM 3: Patriarhat in ekonomija

>”Patriarhat je sistem, v katerem nosijo moški večino moči v družbi”

Je idealistična, abstraktna definicija, pod katero se noben samooklican socialist ne bi smel podpisati. Če se gremo analize patriarhata v striktno ekonomskih kontekstih moramo biti zelo natančni. Marx in sorodni pisci njegovega časa so recimo s terminom specifično mislili družinski sistem, kjer je oče glava gospodinjstva, ki upravlja s celotno družino (ter njihovim premoženjem) in s tem, kaj ta družina producira.

>“...kar pomeni, da moški odločajo o pomembnih družbenih, političnih in ekonomskih zadevah, kot sovodenje skupnosti ali države, upravljanje z našimi telesi, odločanje, kaj je v družbi sprejemljivo in kaj ne.”

Sranje. Kaj pa potem, ko postavimo ženske na te pozicije? Največja utemeljiteljica in praktikantka neoliberalizma je bila ženska. Ali je dovolj potem, da odločevalsko moč prepustimo tudi ženskam? Mislim, da bi se avtorji strinjali da ne, saj je to ravno to primer logike liberalizma, ki jo kasneje v brošuri kurcajo. Ali pa hočejo rečti, da tudi v primeru Thatcher, Merkel, Clinton, von der Leyen itd. gre v bistvu za to, da moški samo “pustijo” puncam, da se igrajo, kot da imajo kontrolo v rokah oziroma da prevzamejo moški modus operandi? V tem primeru pa vzamete še tisto malo preostalega agensa, ki ga pripisujete ženskam, in jih posledično obravnavate kot samo pasivne subjekte - in torej žrtve - sistema.

Brošura priča:

>“Reproduktivno delo nam v kapitalističnem patriarhatu ni bilo zgolj naprteno. Bilo je preoblikovano v naravno danost našega telesa in značaja. Vzpostavljena je bila patriarhalna družinska struktura, v kateri je mož opravljal mezdno delo, žena pa je ostala doma, kjer je skrbela za otroke, čistila, pospravljala in kuhala.”

>“S to umetno delitvijo je bilo reproduktivno delo postavljeno v zasebno področje družine, kjer je skrito od ostale družbe in preneseno na ramena posameznic.”

Umetna delitev? Napram kakšni, “naravni” delitvi? Če drži Engelsova teorija, da se je z razvojem agrikulture in posledičnim materialnim presežkom pojavila razredna družba, dedovanje in patriarhat, a ni potem patriarhat sam tisti, ki je najbolj “naraven” rezultat civilizacijskega razvoja – ne pa poskusi, da se ga prevrže? Kaj zdaj – je patriarhat nastal s krampom in motiko ali z angleškimi fabrikami? Je večno zlo, proti kateremu se moramo boriti, se na vse pretege truditi s popolno reorganizacijo družbe in izločiti “zasebno” iz njene sestave, da lahko kadarkoli zagotovimo neko mero enakopravnosti?

>“Biološke razlike med ljudmi same po sebi niso vzrok družbene neenakosti med spoli. Fizične razlike med spoli postanejo povod za družbene neenakosti zgolj, ko jih pogojuje specifična družbena ureditev produkcije, značilna za razredne družbe.”

Razredne družbe so (po Izvoru države, privatne lastnine in družine) vse tiste, ki na katerikoli točki uspejo konsistentno proizvajati materialni presežek (z razvojem agrikulture), ki v večini primerov kasneje vodi k razvoju privatne lastnine in posledično, k patriarhalni družbeni ureditvi. Morda niso biološke razlike same vzrok za družbeno neenakost, zgleda pa – če se tako dogmatično želite držati Engelsovih najbolj (pravično) kritiziranih tez – da je njihova aktivacija kot faktor razdvajanja in neenakosti očitno pogojena zgolj s tem, da se skupnost dvigne nad najbolj primitivno in prekarno formo preživetja, ko uspe stabilizirati produkcijo in s tem omogoči pogoje nadaljnega razvoja.

>“Vendar pa razmere na trgu dela in stanovanjska kriza vse več mladih silijo v sobivanje v gospodinjstvih s sostanovalkami in sostanovalci, da si lažje delimo vse večje stroške in najemnino ter skupaj kuhamo, peremo in čistimo. V takšnem primeru gre za odstopanje od klasičnega hraniteljskega modela, vendar se mu kapitalistični sistem zgolj prilagodi, saj sami pogoji izkoriščanja s tem niso odpravljeni, reproduktivno delo pa je v celoti še vedno v domeni zasebne sfere.”

Ne razumem, kako lahko avtorji predstavljajo ta trend kot izjemo? Kje pa zares živite? In kdaj? Ste se kaj sprehodili ven iz te usrane Ljubljane, da vidite, kako periferna slovenska ljudstva živijo? Ekonomski vzvod za obstoj jedrnih družin izginja! Saj ste sami opazili, da študentska beda sili mnoge k delitvi reproduktivnega dela, ki je očitno bolj optimalno za dane družbene razmere. Po drugi strani je vedno moč rečti, da starejše generacije ohranjajo patriarhalna razmerja, seveda, kultura odraščanja je taka in taka, stare pse je težko učit feminizma, ne boste pa znali utemeljiti, kako naj bi bila prevladujoča ekonomska iniciativa še vedno takšna, ki bi aktivno rinila nove generacije ljudi v jedrne oblike družin – vsaj ne v zahodnem kontekstu.

To, da veliko mladih ljudi zaradi ekonomske bede bolj enakomerno razporeja reproduktivno delo med oba spola bi moralo kazati na to, da je ravno TO bolj optimalen način organizacije dela v današnjih pogojih! Da vzvodov in infrastrukture za hraniteljski model ni in da ga nobena resna zahodna država nima v interesu zasledovati! Ali morda pričakujete, da bo izboljšanje tržnih razmer za študenta ali kogarkoli drugega vodilo k repatriarhalizaciji? Po kateri logiki?

Pa še to:

>“Liberalni feminizem, ki se je uveljavil kot edina dopustna oblika feminizma v kapitalističnih družbah, pristaja le na simbolično vključitev žensk v obstoječi sistem, ne da bi se v svoji osnovi sploh kaj spremenil.”

Morda je liberalni feminizem edini, ki prodre v mainstream, pa edini, ki dobiva resno medijsko pozornost oziroma je najbolj nekonfliktno integriran v dominantno ideološko krajino. A kako lahko trdite, da je edini “dopustni”? Kaj to pomeni? Kakšen brand feminizma pa vi furate, Iskra? Radikalni? Socialistični? Xeno? So takšne oblike feminizma zatirane, nedopustne, vas kdo preganja? Morda država? Ne, ta vaše praksološke avanture celo financira.

PROBLEM 4: Zasebna in javna sfera

>“Tudi če bi bilo reproduktivno delo doma enakomerno razporejeno med spoli, pa to ne odpravi osnovnega problema. Dokler to delo ostaja v zasebni sferi družine, ostaja nevidno in neplačano.”

Pravim jaz, tudi če bi bilo reproduktivno delo v javni domeni, pa to ne odpravi osnovnega problema.

Zdaj smo prišli v srčiko problematike in na teren Rešitev. Temeljni problem, kot izpostavljajo avtorji, ni nepravična/neenaka/neuravnotežena delitev reproduktivnega dela med spoloma kot taka, temveč, kot kaže, omejitev prav tega dela na zasebno polje doma, napram javnemu. Jasno zakaj! Če bi bil problem samo neuravnovešenost odgovornosti gospodinjskega dela – ala mož gleda fuzbal in dvigne noge da lahko žena posesa pod foteljem – in če ne bi znali dovršno identificirati ekonomskih dejavnikov, odgovornih za takšno delitev: bi bil problem zgolj kulturne ali kvečjemu generacijske narave. Ampak avtorji obravnavajo stvar ekonomsko in potemtakem želijo tudi ekonomske rešitve: trdijo, da “kapitalistični patriarhat” razporeja moške in ženske v določene vloge. Da se ekonomski mehanizmi, ki ženejo takšne trende, na zahodu že desetletja gibljejo v nasprotno smer, smo že pedantno dokazali. Da ekonomske stiske konkretno na področju slovenskega študentstva vodijo do določenih optimizacij v razporeditvi reproduktivnega dela, ki dejansko prinašajo bolj egalitarne rezultate, smo tudi odkrili. Dajmo še kapitalu prisluhnit, kaj pravi o kolektivizaciji družbene reprodukcije.

Če bi kapital imel glavo in jezik, bi rekel, da mu je prav vseeno, ali reproduktivno delo poteka zasebno (v domeni sleherne družine) ali javno (v domeni širše družbe), tako, kot mu je vseeno, ali si kosilo naročimo ali pa ga gremo jest v menzo. V obeh situacijah nekdo zagotovi reprodukcijo, v obeh primerih plača za njo delavski razred: v prvem primeru družina s svojim dohodkom (naj bo to v hraniteljskem modelu ali v današnjem, egalitarnejšem) upravlja sama, delo organizira sama, sredstva, potrebna za reprodukcijo si priskrbi sama na trgu. V drugem primeru družini ni treba opravljati reproduktivnega dela, ki ga uspe kolektivizirat, a to kolektivizirano delo je treba plačati s toliko večjim davkom, saj se vse te javne programe financira iz državnega proračuna. V obeh primerih je izzid za kapital identičen – reprodukcija je zagotovljena, delavski razred pa nosi račun.

Ali ostaja reproduktivno delo v zasebni sferi, kot še edina avtonomna sfera delavske aktivnosti, ki ni v celoti poblagobljena, ali pa se to področje samoodločanja iztrga iz nadzora delavskih družin (obenem pa se tudi iztrga iz njihovega dohodka večji delež davka za te kolektivizacije). Nič v tem premiku iz zasebnega v javno ni inherentno subverzivno do kapitala. Javni vrtci, ki jih imamo danes, nikakor ne “kontrirajo” kapitalističnemu sistemu produkcije (takšne socialne storitve država subvencionira in njihovo vzdrževanje ter dolgotrajna stabilnost sta kapitalu kvečjemu v korist) in realno ni nič inherentno subverzivnega v tem, da se nek aspekt reprodukcije podredi institucionalnim mehanizmom, do katerih pa ta brošura seveda nikoli ne vzpostavi kakršnekoli kritične distance, ker o njih razmišlja skrajno utopično.

Poleg tega pa - v kolikor ženske res prejemajo statistično nižje plače kot moški za isto opravljeno delo in v kolikor so pogosto omejene na “feminizirane” poklice - kdo pravi, da javne menze ne bi sledile istemu trendu? Če je razlog za slabšo plačanost žensk prav to, da se gleda na njihov dohodek kot nekakšen “dodatek”, neko žepnino, ki prispeva glavnemu, torej moževemu dohodku, in če se ta dinamika ohranja kljub izginutju ekonomske racionale hraniteljskega modela, kdo pravi, da javne menze ne bi zaposlovale polno podplačanih žensk? Vaš celoten argument sloni na predpostavki, da je hraniteljski model še vedno dominanten/relevanten na zahodu in da bi javne menze prispevale k njegovem izginutju in k posledični emancipaciji žensk od reproduktivnega dela, a če ekonomske racionale za patriarhalna razmerja ni (kot smo argumentirali), je ženska isto emancipirana skozi kolektivizacijo reproduktivnega dela kot je skozi egalitarnejša partnerska razmerja, kjer tako ali tako oba partnerja po dogovoru razporedita bremena reproduktivnih aktivnosti.

>“Javne menze, dostopni domovi za ostarele, javno šolstvo, vrtci in ostale javne storitve, ki gospodinjsko in skrbstveno delo kolektivno podružbljajo, opravljanje reproduktivnega dela z ramen posameznic prenašajo na družbo. Le tako bomo lahko začele odpravljati globoko zakoreninjene neenakosti.”

>“Nakupovanje živil, pripravo in kuhanje obrokov ter pomivanje posode znotraj posameznih gospodinjskih enot bi lahko nadomestile s prehranjevanjem v javnih menzah”

Lahko bi se tudi odpovedali zasebnim domovanjem, ampak a si res vse to želimo? Bi Iskra rada podredila vsak aspekt samostojnega življenja institucijam, ki so prikazani kot edini varuhi tega, da ne zapademo nazaj v barbarski patriarhat? Je edina možnost razrešenja neenakosti med spoloma to, da njune razlike naredimo irrelevantne v vsakem aspektu življenja s preciznim ekonomskih parceliranjem in ukinitvijo vseh zasebnih domen, ki karkoli štejejo? S kakšnim cinizmom tu opletate?

>“Družine so zaradi obstoja nekaterih javnih institucij deloma že razbremenjene reproduktivnega dela, ki vključuje pripravo obrokov za otroke, starejše in obolele družinske člane. Menze danes najdemo v šolah, domovih za starejše, bolnišnicah, dijaških domovih in drugih javnih ustanovah.”

No kaj je potlej kvalitativna razlika v modelu, ki ga sami predlagate, napram modelom, ki so že uveljavljeni? Aja znači vi to govorite vse za socializem? Ko o dodatnem obdavčevanju delavskega razreda itak ne bo treba govoriti ker bo ali ta posredno vladal ali pa bo kapital prevzel finančno breme reproduktivnega dela? Potem pa je ta brošura itak brezpredmetna, ali kvečjemu neko infantilno fantaziranje, “ozaveščanje” o neki možni prihodnosti, ki jo itak nikoli ne boste rabli zagovarjat ali utemeljevat, ker je ta vedno in permanentno tam nekje v pojutrišnjem dnevu. Je pa morda še večja fantazija ta misel, da se bo v takem sistemu ohranjalo vse ne vem kakšne prehranske partikularizme, ki jih danes obuja in reproducira prav trg sam in z njim sovpadajoča ideologija konsumerističnega individualizma.

>“Javne menze bi lahko postale več kot le prostori za prehranjevanje. S krepitvijo socialnih vezi bi lahko postale živa središča za druženje, medsebojno podporo inkolektivno delovanje, kar bi pomagalo graditi močnejše in bolj povezane skupnosti. Takšno povezovanje bi pomagalo zmanjšati negativne vplive prevladujoče kapitalistične logike individualizma, zaradi katere marsikdo občuti osamljenost, izključenost in izoliranost od skupnosti.”

LOL, dajte mi svoje izčrpane in osamljene; bomo pohengal v menzi in človeku bodo končno vrnjeni skupnost, smisel in volja!

>“Poleg priprave obrokov bi bilo tudi preostalo delo, ki ga družine opravljajo doma vsaka zase, mogoče prenesti na družbo, kar bi razbremenilo predvsem ženske, reproduktivno delo pa vzpostavilo kot skupno, družbeno problematiko.”

Podružbljanje sesanja tal? Pomivanja kopalnic? Vzdrževanja bojlerja? Morda potem res predlagajte še kolektivizacijo gospodinjstev in domovanj kot takih, čeravno tega niste vključili v brošuro (malo težji sell). Če že verjamete tej fantaziji, ste ji vsaj dolžni, da jo pripeljete do svojega logičnega ekstrema in tako bralcem predstavite vse razsežnosti svojih idej.

FACT-CHECKED ✅ DEBUNKED ✅ DIALECTICAL MATERIALISM REASSERTED ✅

mmm yes, ko bom pomivala posodo, si bom odslej prigovarjala, da izvajam poslednjo avtonomno še ne v celoti poblagovljeno delavsko aktivnost. lepo, da si si vzel čas za teoretsko kurčenje (zgleda, da imaš sam pomivalni stroj)

Fak zdej pa si me. Vzamem nazaj vse napisano.

Ker nisi sposoben_na na nivoju kontrirat mojemu komentarju in sedaj čutiš zmedo in jezo, skušaš osmešiti mene in po ovinkih diskreditirat trud, ki sem ga vložil v tole mojo kritiko. Ker se mi pa ne zdi vredno zapravljati svojega časa z odgovarjanjem tvojemu slabovernemu sarkazmu (oćitno se tudi tebi ni dalo prispevati karkoli več od tega), bom prepustil delo ChatGPTju in samega sebe odtujil od tvojega neumja. (It’s not my job to educate you sweety 💅)

Autonomy from Capitalist Control: Reproductive work often exists outside the direct mechanisms of capitalist exploitation. Unlike wage labor, it is not immediately commodified or subjected to external managerial oversight. This sphere allows individuals to exercise some control over their time, energy, and creativity.

Resistance to Alienation: In contrast to industrial or mechanized labor, which often alienates workers from the products of their work, reproductive labor retains a closer relationship to personal needs and communal well-being. Activities like cooking, caring for children, or repairing household items are imbued with a sense of purpose and fulfillment that industrial labor often lacks.

Potential for Self-Production: Household work can involve forms of self-sufficiency and mutual aid, fostering resilience and reducing dependence on the market. By producing directly for one's needs or the needs of loved ones, reproductive labor resists commodification and preserves a degree of independence from the capitalist economy.

RŠ ne bo pokopal noben ŠOU pač pa se bo pokopal sam. Precej slabo, da nek random lik sproducira boljšo kritiko od večine novinarjev RŠa.. vprašanje če je kdo od njih to brošuro sploh prebral.

true, true

Prebrali so morda jo, razmislili o njej pa verjetno ne, ampak saj novinarji smo/ste/so zato, da poročajo (objektivno, se ve) in ne, da mislimo/jo (subjektivno, brez pomote).

Jaz uživam v gobarjenju, se v vaši repro dela osvobojeni prihodnosti javim za vaškega nabiralca 🫡🫡🫡

Vse okej, super in prispevek in dolgi, nadrkani komentar, oba ful dragocena. Me sam zanima, če komentariat zna najdt trontla med komentarji in zakaj. Žal.