Dnevi Ivana Vurnika
Občina Radovljica ima nekaj za vsakogar. Srednjeveško mesto na sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke, kjer sta se rodila dramatik Anton Tomaž Linhart ter slikar in čebelar Anton Janša, se nahaja v neposredni bližini Begunj na Gorenjskem, kjer vsem narodnozabavnim zanesenjakom Meko predstavlja Muzej Avsenik. Sami smo se v Radovljico odpravili v poklon radovljiškemu krajanu in pionirju slovenske moderne arhitekture Ivanu Vurniku, 137-letnico rojstva katerega obeležujemo na praznik radovljiške krajevne skupnosti - 1. junija. Datum služi kot otvoritev enomesečne prireditve Vurnikovi dnevi, ki jo od leta 2014 organizirata Krajevna skupnost Radovljica in izobraževalni zavod Center za arhitekturo Slovenije. O zasnovi prireditve in letošnji ediciji smo povprašali vodjo zavoda Barbaro Viki Šubic.
Osrednja razstava, ki predstavlja tudi najbolj prepričljiv razlog za obisk Vurnikovih dni, se nahaja v pritličju Šivčeve hiše na Linhartovem trgu. Vsaka izmed sedmih projektnih zasnov - sestavljena iz makete prostorske postavitve in spremljevalnih besedil - predstavlja poseben vidik ustvarjanja zakoncev Ivana Vurnika in slikarke Helene Kottler Vurnik. Poleg inventivnih predstavitev osebne zgodbe, arhitekturnega izraza, ornamentalne motivike in nerealiziranih projektov so študentje seminarja Maruše Zorec zasnovali tudi bolj klasično predstavitev življenja in dela zakoncev Vurnik, ki je predstavljena v preddverju Galerije Šivčeva hiša.
V splošnem pomanjkanju arhitekturno-zgodovinske vzgoje je takšna postavitev še kako dobrodošla. Če jo povzamemo: delo Ivana Vurnika je po svojem slogu izjemno heterogeno, saj je ustvarjal tako v secesijskem, funkcionalističnem kot v skrajno osebnem slogu. Med pionirji slovenske moderne arhitekture, kamor prištevamo tudi Maxa Fabianija in Jožeta Plečnika, je - kakor je nekoč zapisal umetnostni zgodovinar Damjan Prelovšek - Vurnik moral bridko občutiti, da je Slovenija premajhna za dva Plečnika. Zakaj je temu tako, pojasni Barbara Viki Šubic.
Vendarle pa je Vurnikova zapuščina kar bogata. V Ljubljani je verjetno najbolj znamenita slikovita stavba Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi, poleg rojstne hiše pa se z nekaj arhitekturnimi in umetno-obrtnimi spomeniki bohoti tudi Radovljica. Slednji z izjemo družinske grobnice niso razglašeni za kulturne spomenike, saj so kasnejši posegi Vurnikovo substanco precej kompromitirali. Med njimi je najbolj turobno usodo doživelo Letno kopališče Obla Gorica, biser slovenske funkcionalistične arhitekture in za ljubljansko Ilirijo drugo najstarejše kopališče v Sloveniji.
Vurnik je objekt kopališča povezal z okoljem tako estetsko kot funkcionalno, v bazen se je stekala izvirska voda, ki se je na bakreni strehi segrela, osrednji poudarek kompleksa pa je bil eleganten skakalni stolp, ki je nekdaj predstavljal ikono občine Radovljica. Zaradi želje po modernizaciji kopališča in nevzdrževanja so stolp že v prejšnjem stoletju podrli, na lokaciji pa arhitekturni biro Stvar predvideva novogradnjo kolonad, premične strehe in, citiramo, »konceptualno rekonstrukcijo stolpa, ki bo v novi funkciji služil razgledišču in zaletnim ploščadim vodnih toboganov.« O stanju Vurnikovega kopališča smo povprašali dolgoletno konservatorko dr. Niko Leben.
Kljub ambicijam, da bi predstavili arhitekturno zapuščino prednikov, pa organizatorji v petek, 11. junija, pripravljajo tudi predavanje o sodobnejši problematiki - trajnostnih prostorskih praksah, imenovano Arhitekturna stičišča, ki ga natančneje predstavi programska koordinatorka Centra za arhitekturo Ajda Bračič.
Prireditev vključuje tudi sveženj spremljevalnih dogodkov, med njimi je Vurnikova pot po Radovljici, zmagovalna rešitev natečaja predlogov turistične poti, ki obiskovalcem predstavlja Radovljico in Vurnikovo dediščino in je bila oblikovana v okviru lanske edicije Vurnikovih dni. Poleg tega se prireditvi pridružujejo Vurnikov fotografski natečaj, podelitev Vurnikove študentske nagrade, peka Vurnikovih piškotov, in da bo predstavitev arhitektovega življenja dosegla kar najširšo publiko, tudi degustacijski Vurnikov meni v bližnji restavraciji Vila Podvin. Mmmmm. Skratka Vurnik, Vurnik, Vurnik, kamorkoli se obrneš, četudi dejansko stanje arhitektove dediščina v ustih pusti grenak priokus.
Dodaj komentar
Komentiraj