Pred natanko mesecem dni, 6. septembra, sem mirno zamujal na pesniški večer. Pa saj ... vsi vemo: če zamudiš pesniški večer, ne zamudiš ničesar, kajne? Tudi tokrat je bilo tako. V Channel Zero sem prispel ob devetih, pol ure po napovedanem začetku predstavitve antologije mladih pesnic in pesnikov bog si ga drka na nas. Založnik antologije Dejan Koban se je ob mojem vstopu v že zatohel prostor ravnokar povzpel na oder.

Channel Zero je bil presenetljivo poln, celo za Črno skrinjico, ki skoraj vsak mesec pred solidnim občinstvom predstavlja novo pesniško knjigo. Tokrat pa, čeprav je po kotih sedelo nekaj pesnikov, večina občinstva ni bila starih znancev s pesniških večerov. In ‒ prav razigrani in dobrovoljni so bili ‒ kot da ne bi vedeli, kaj se na pesniškem večeru spodobi.

Antologija je sicer že pred svojim izidom dvignila dosti več prahu, kot je za pesniško knjigo običajno. Prvi založnik - Društvo slovenskih pisateljev - je po najavi naslova antologije bog si ga drka na nas, ki mu je sledilo protestno pismo Muanisa Sinanovića in Kristiana Koželja, zavrnil objavo knjige. Predsednik DSP Dušan Merc se je za Delo zagovarjal s šibkim argumentom:

»Tak naslov je za nekatere člane DSP zelo žaljiv, za druge je nesmiseln, saj govori le o zaničevanju in ignoranci, za tretje, kamor spadam tudi sam, pa tak naslov predstavlja pomanjkanje vsakršne umetniške sposobnosti, kreativnosti, izraznosti in vsebinskosti.«

Nič kaj pretresljivi in precej naključni naslovni bog, za katerega tudi Merc priznava, da ga varno pospravljen med verzi pesmi Nele Puberžnik ne moti, je tako zakuhal štalo. Predsednik DSP pa je pohitel in si opral roke, da se ja ne bi zapletel v javno polemiko, ki bi zahtevala niansirano stališče.

Vsaj avtorjema protesta tega ne moremo očitati, kajti če tistega, kar verjamemo, ne izrečemo – ali lahko trdimo, da imamo vero? Muanis Sinanović je na Vrabcu anarhistu, spletnem portalu, ki ga izdaja DSP, ureja pa Igor Divjak, tudi pobudnik antologije mladih pesnic in pesnikov, objavil pojasnilo, ki ga je poslal Delu:

»Kar se mene tiče, pismo razumem kot dosledno sledenje današnji občutljivosti na govor v javnem prostoru. Verske institucije in njihovi predstavniki so pogosto tarče neusmiljene, skoraj objestne kritike, gleda se jim pod prste. Ta kritika je včasih upravičena, drugič manj. Vsekakor obstaja moda zgražanja, ki zaostruje položaj, v katerem raste splošna občutljivost na vseh straneh – in teh je več, kot si želimo videti.«

Drži, da je bilo spregovoriti in nasprotovati v tem primeru bolj tvegano kot molčati. Navsezadnje smo v naših vrlih liberalnih medijih prebirali članke o cenzuri. Morebiti malce objestna urednika in antologija pa ob molku ne bili opaženi. Konec koncev je dobro, da nekdo še verjame v moč besede in zahteva odgovornost zanjo – če ima beseda moč, potem ima tudi poezija lahko posledice.

Vendar pa so se vsi udeleženi – tudi Sinanović in Koželj – predstavili kot žrtve. Nesorazmerje moči čutijo samo v svojo škodo – pa naj je to upravičeno ali ne. Muanis Sinanović na Vrabcu anarhistu piše: »Naslov antologije pa kot statement onkraj razprave udejanja določeno moč. Ko se krhko ravnovesje enkrat poruši, je narejen precedenčen prvi korak v prevzem institucij.«

Tudi Dejan Koban, novi založnik, se razume kot žrtev nestrpnih, neokonzervativnih elementov, s katerimi se ne da pogajati.

To je blo v neki zadregi, stiski napisano.

Vendar je v povedanem skrita predpostavka: ko bi sprejeli dialog – bi nasprotniki naslova gotovo uvideli svojo zmoto ... V svojem zagovoru naslova, ki je bil izbran v šali, naključno, sourednik Vid Karlovšek poudarja, da ne razume, kaj je problem. Saj niso tako mislili.

Temu protestnemu pismu ni pripisovati večjega pomena.

Razprave o moči besede in njeni odgovorni rabi tako, žal, ni bilo. A mali škandal je vseeno poskrbel, da je poezija po dolgem času spet imela posledice. Mlade pesnice in pesniki so v protestu pridobili trdno izhodišče za svojo kritičnost. Sinanovićeva in Koželjeva gesta je dala sicer neosnovanemu uporništvu trden temelj; ker sta jih poslušala in morala nekaj izreči, jim pozorneje prisluhnemo tudi mi. Obenem sta, ko sta se predstavila kot žrtvi, pesnicam in pesnikom priznala določeno moč. Kar je navsezadnje – dobro. Kakorkoli že, psi lajajo, publika gre dalje ...

Košček nastopa Pavle Zabret, ki je otvoril branje iz antologije bog si ga drka na nas.

Tudi zaradi razžalitve »dobrega okusa« so avtorice in avtorji antologije postali avantgardisti. Razvili so zavest o svojem nastopu.

To je začetek revolucije ...

Namesto da bi jih družilo le naključje odra in platnic, v katerem bi lahko vztrajali vsak pri svojem, so lahko nastopili skupaj in izzivalno.

Upam, da nisem koga užalil.

Pesnice in pesniki so, nekoliko razgaljeni in odeti v deviško belo, posamič stopali na oder in prebirali svoje pesmi. Potem so s hrbtom obrnjeni proti občinstvu obstali na odru kot pred oltarjem. In to je pravzaprav vse, kar je bilo v večeru performativnega. Vendar je pesnicam in pesnikom zadostovalo, da so ozavestili svoj nastop. Njihova branja so presegla sramežljivost in monotonost, ki smo ju vajeni na vsakdanjih pesniških večerih.

Branje Hannah Koselj Marušič.

In občinstvo je – ne morem dovolj poudariti svojega začudenja in presenečenja – enkrat za spremembo uživalo.

Za plus.

Nekoliko omotični od vročega in zatohlega Channela Zero smo se tako po koncu večera soočali z nepričakovanim dejstvom, da se je na odru nekaj zgodilo.

Trenutno sem v spodnjem perilu.

Pesniki in pesnice na odru, zaslepljeni od žarometov, morda niso opazili, da so številni verzi in čustva zveneli malce obrabljeno, malce naivno in mladostniško. Morda jim je bilo tudi vseeno. So pa to nedvomno opazili pesniki v občinstvu, ki so morda še prav do tega večera veljali za mlado generacijo slovenske poezije.

Karlo Hmeljak.

Poezija po tem, kar smo slišali, ni več enaka.

Blaž Božič.

Po mrtvilu, ki je zadnjih nekaj let vladalo na pesniški sceni, ko se je zdelo, da še dolgo ‒ ali morda sploh nikoli ne bomo imeli priložnosti ‒ da bi se veselili česa novega ... je novo stopilo na oder. Enkrat za spremembo pesniškega večera niste smeli zamuditi.

***

Avtor oddaje in Muanis Sinanović sta prijatelja. Sourednik antologije bog si ga drka na nas Lenart Sušnik in pesnica Lara Pustinek Miočić sta sodelavca kulturne redakcije RŠ.

Bonus: prijavi se na avdicijo!

Foto: RŠ.