»Ne mečite biserov pred svinje«
Ničkoliko nas je takih, ki filozofinje Cvetke Hedžet Tóth nismo dobro poznali, pa vendarle nas je novica o njeni smrti prejšnji ponedeljek vsaj nekoliko vrgla iz tira. Zgledno število prispevkov v njen spomin in bojda številna vprašanja v zvezi z naslovom, kamor je mogoče poslati žalni material, pričajo o dobrodejnem vplivu in neizbrisnem vtisu, ki ga je filozofinja in redna profesorica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete pustila na številnih generacijah ljudi.
Naša redakcija se je odločila dati besedo zadnjim generacijam njenih študentk in študentov, tistim, ki smo jo poznali najmanj časa, a so nas kljub temu pritegnili njena bojevita filozofska drža, prisebnost in sočutje, ki so požlahtnili vsebino naših življenjskih in filozofskih popotnih cul. Žlahtnost – njena beseda, ko nam je med drugim velevala, naj jo iščemo v sebi.
Na njenih predavanjih si je bilo težko delati zapiske. Hotel bi, pa nisi utegnil, niti ni bila njena misel te vrste, da bi jo kratko malo z lahkoto zlil na papir. Pogled na njenih sedem zajetnih knjig je zgovoren dokaz za to. Mi levičarji, mi luterani, mi marksisti, mi ateisti, mi filozofi, mi hipiji, ki smo v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let bosi hodili po Ljubljani, mi uporniki. Vsi ti njeni »miji«, ki so se zlivali v enega skupnega: mi solidarni. Ontologija, metafizika, filozofija utopistike - za študenta opojne sfere, ki jih je profesorica videla trezno in jih je znala vselej usmeriti tostran, nam predočiti, da je svet lahko drugačen, da visokoletečih, presežnih misli ne gre kar tako vreči stran in da je odgovornost upravljanja z njimi v naših rokah. Pa naj revolucija, kot jo razumejo šolski učbeniki, pride ali ne.
Če bi študentko ali študenta filozofije vprašali, katerega izmed profesorjev je največkrat srečal na hodniku v nebo butajočega filozofskega oddelka, jih bo večina odgovorila, da profesorico Tóth. Vedno je bila tam, na sprehodu s svojimi mislimi, njen skupnostni čut je bil tudi na ta način konstantno na delu. Lahko potrdim, da to vedo tudi nefilozofi. Če je nisi srečal tam, si nanjo lahko naletel v knjižnici ali zunaj, pred faksom, kjer je z veseljem pokramljala z vsakim, pa naj je bil njen stanovski kolega, študent, kak drug zaposleni na fakulteti ali naključni mimoidoči. V njenem dnevu se je našel čas za vsakogar.
V veliko čast si štejem, da je bila profesorica tudi moja mentorica pri pisanju diplome. Marsikateri profesor bi utegnil zavrniti mentorstvo, ko bi slišal, da želi študent vleči filozofijo na področje književnosti ali da bi skozi književnost rad prišel do filozofije, ki jo je v letih študija začutil. Tudi za to obstajajo specifični primeri, toda ne pod okriljem profesorice Tóth. Ona je svoje diplomante in diplomantke spremljala tja, kamor so si sami želeli iti, pa morda niso vedeli, ne kje začeti ne kaj točno povedati.
Slavni izrek primum vivere deinde philosophari v njenem primeru ni veljal, saj je živela in filozofirala hkrati. Ta naboj je prenašala na vse nas in ustvarila pogoje, v katerih je razlika v letih postala zanemarljiva. Želimo si, da bi uvidi, znotraj katerih je solidarnost vešče spregala z metafiziko in etiko, postali oporišče misli nas vseh, njenih študentov, ki smo pod njenim budnim očesom in ušesom iznašli svoj prvi filozofski glas.
Drevi bo ob 21. uri preko Zooma potekal dogodek, posvečen spominu na profesorico, ki ga organizira Študentsko filozofsko društvo. Na njem si bodo bivše in zdajšnje študentke in študentje v neformalnem vzdušju izmenjevali anekdote o dragi profesorici. Do opisa dogodka in povezave do Zooma lahko dostopate na Facebooku. Toliko z naše strani. Nek joj bude laka zemlja.
Portret je s pomočjo kolegic Mojce Radkovič, Sare Svati Sharan in Katje Gornik ter kolega Aljaža Andolška orisal Marko.
Dodaj komentar
Komentiraj