Včeraj zvečer ob osmi uri je Inštitut 8. marec na Facebooku napovedal prenos pogovora z aktivistkami feminističnih organizacij in gibanj iz republik nekdanje Jugoslavije pod naslovom Jaz tudi nisam tražila. Zaradi tehničnih težav se je pogovor okrog pol devetih prestavil na platformo Zoom, kjer ga je naslednjo uro spremljalo štiriinsedemdeset poslušalk in poslušalcev. Sodelovale so Ana Tikvić iz sarajevskega gibanja Nisam tražila, Jelena Veljača iz zagrebške pobude Spasi me in Jelena Višnjić iz beograjskega feministično-kulturnega centra BeFem. Pridružil se jim je tudi slovenski igralec Saša Tabaković, pogovor pa je vodila Petra Meterc.

Sogovornice so opisale žal vse prepodobne izkušnje zbiranja pričevanj številnih žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja ter soočanje z molkom odgovornih institucij, nerazumevanjem javnosti in zastarelo zakonodajo, ki ne ščiti žrtev nasilja. Nezmožnost institucij v regiji, da bi se z nasiljem soočile in zaščitile žrtve, je po besedah Jelene Veljača jedro problema. Vse sogovornice so predstavnice samoorganiziranih družbenih pobud, ki opravljajo delo molčečih državnih institucij. V zadnjem času so v vseh štirih državah posebej odmevali primeri nadlegovanja na akademijah. Ana Tikvić, nekdanja študentka Akademije dramskih umetnosti v Sarajevu in soustanoviteljica platforme Nisam tražila, je poudarila, da nimajo namena postati organizacija, razumejo se kot “ljute građanke”, kar pa ne pomeni, da je njihovo delo lahko:

Izjava

Hrvaška igralka Jelena Veljača je opisala, kako je hrvaško gibanje Spasi me proti nasilju v družini in spolnemu nasilju nastalo iz osebnega komentarja na Facebooku ob nekem še posebno odvratnem dejanju družinskega nasilja, ki bi ga pristojne institucije lahko preprečile. Tudi pobuda Spasi me ima, kljub temu da je po množičnih protestih v Zagrebu dosegla več zakonodajnih sprememb, še vedno predvsem značaj neformalne iniciative. Med drugim so v sodelovanju z organizacijami in strokovnjaki, predvsem pa zaradi javne prepoznavnosti pobudnic, dosegle dvig kazni in redefinicijo nekaterih oblik nasilja iz prekrška v kaznivo dejanje, ustanovitev varnih hiš in redno posvetovanje s političnimi odločevalci. Ob primerih na akademijah in ob izpostavljenih javnih osebah, ki pogosto služijo gibanju za odpiranje javne razprave, je poudarila:

Izjava

Gibanje državljanskih pobud, znano po lokalnih variacijah heštega MeToo, se je v svoji današnji obliki začelo v ZDA leta 2017. Že naslednje leto je Inštitut 8. marec tudi v Sloveniji organiziral akcijo ozaveščanja o spolnem nasilju Jaz tudi, ki še poteka. Igralec Saša Tabaković ob nedavnem dogajanju v Sloveniji meni, da smo šele na začetku javne razprave o spolnem nadlegovanju in nasilju ter da bo moral javnim obsodbam, ko bodo nedavne zlorabe sankcionirane, slediti tudi javni premislek o družbenem položaju nasilnežev in posiljevalcev. Ob tem pa dodaja, da je odgovornost predvsem na strani do sedaj neodzivnih in nepripravljenih institucij. 

Jelena Višnjić iz srbskega feminističnega kulturnega centra BeFem je poudarila mračni kontekst svetovnega feminističnega gibanja: institucije od Poljske do Srbije, ki bi morale ščititi žrtve, pogosto stopajo v bran storilcem, če ne drugače, z nedostopnostjo in molkom. Izpostavila je tudi okornost in celo objestnost srbske javnosti ter medijev pri soočanju s temami nasilja in spolnega nasilja. Po njenih besedah so mediji »poligon«, kjer je verbalno nasilje, usmerjeno proti ženskam, običajno.

Izjava

Višnjić je izpostavila tudi intimno vez, ki na Balkanu povezuje zgodovino patriotskega in patriarhalnega nasilja, zaradi katere konservativna reakcija proti izborjenim pravicam žensk postaja še mračnejša, vsaka pogumna gesta pa odločilnejša:

Izjava

Kristina Krajnc z Inštituta 8. marec je predstavila zakonodajno pobudo za redefinicijo posilstva po modelu ja pomeni ja, ki bi po njihovem mnenju lahko prekinil reprodukcijo nasilja. Žrtvi, ki išče zaščito pri instituciji, po modelu ja pomeni ja ne bi bilo treba dokazovati, da se je nasilju aktivno uprla:

Izjava

Inštitut 8. marec kampanjo za spremembo zakonodaje vodi od januarja 2019, ko je koprsko sodišče oprostilo posiljevalca, ker je žrtev med posilstvom spala. Včeraj je parlamentarni odbor za izobraževanje, na katerem so poslanci med drugim soglasno obsodili spolno nadlegovanje na fakultetah, z desetim glasovi proti šestim podprl tudi model ja pomeni ja. Ministrica za pravosodje Lilijana Kozolovič sicer redefinicije posilstva ni vključila v svojo novelo zakona in ji je celo nasprotovala. Da zakonodajno pobudo Inštituta obravnava Državni zbor, morajo pobudnice zbrati pet tisoč overjenih podpisov.

Z mešanico optimizma in grenkobe je pogovor povzela Veljača:

Izjava

Zato pa se bo, kot je na Televiziji Slovenija včeraj v Odmevih nehote modro ugotovil šepavi pravnik, morala spolna igra v tej državi zelo, zelo spremeniti.

foto: Facebook Inštituta 8. marec