Narediti antiportret, kot ga zahteva izmuzljiva figura lika, je težka naloga. Narediti antiportret lika, kakršen je Borut Mehle, pa toliko težja. Da je bilo frajerišenju "saj se moramo samo malo pogovarjat" navkljub nekaj potnega med prsti in nekaj cmokaškega v grlu, je pričal tudi najin polurni pripravljalni zmenek pred usodnim novinarskim srečanjem s tokratnim objektom likanja. Piva so namreč stekla po grlu, da bi ublažila strah, ki ga mora občutiti vsak likalec, še posebej pa likalec, ki se spopada z likom, čigar fore likanja so pravzaprav njegov posel: kaj pa, če ne bo spontan, avtentičen, kaj pa, če ne bo - lik? Kajti lika se ne da uprizoriti. Pa ne, ker bi bil onstran uprizorljivosti, temveč ker ni nič drugega kot uprizorljivost sama. Ta pa se zgodi kot dogodek, ki se pač lahko zgodi ali pa pač tudi ne. In kot smo v tej rubriki že povedali, snemalka, ta novinarjeva priležnica, v takšnih trenutkih pokaže svojo hrbtno stran, postane njegova nočna mora. Še sreča, da je okolje in z njim mlada ter prijazna točajka v prostorih Mehletovega gostilniškega domicila naredilo svoje.