Portretiranje likov in likinj ni lahka naloga; pa ne, ker bi zahtevalo ne vem kakšen arhivarski in eruditski angažma, temveč ker je lika težko reprezentirati. Klasični portreti z gomilo avtobiografskih podatkov in hvalisanj o presežnih dejanjih so popolnoma neprimerni. Pri liku je namreč potrebno zgolj ujeti pravi trenutek, kot pri snemanju živalskih dokumentarcev, na takšen trenutek pa lahko čakamo tudi po več ur, dni, mesecev. Prav tako lahko pri portretiranju likov oz. likanju pozabimo na lastno žurnalistično subjektivnost, kajti lika ne moremo izpraševati kot to počnemo pri navadnih intervjujih; naša novinarska subjektivnost se pri likanju preprosto raztopi, pogosto celo v zvarkih, ki v duha vlivajo radost; tako postanemo del likovega govora in mišljenja. Toda to je narava pravega novinarskega posla, kolikor ga je danes sploh še ostalo.

Tega smo se zavedali tudi pri pripravi današnjega likanja, portreta Rudija Filipčiča, hudga lika, ki mu debatiranje ni tuje ob nobeni uri v dnevu in ki cinizem jemlje tako resno kot hipsterji pozo, če športnih in političnih analiz tu sploh ne omenjamo. Pa vendar nas že odnaša v klasične hvalospevne parametre, samo še melodramatska biografska naracija manjka, kako da je Rudi sledil svojim sanjam in jih tudi dosegel ... To pa nam za portret Rudija kot hudga lika ne koristi prav nič, kajti ne le, da je Rudi vztrajni dekonstruktor takšnih melodramatskih bionarativ, pač pa ga je kot lika tudi potrebno preprosto doživeti. Pogovor z Rudijem v njegovem domačem okolju pa ni minil brez težav, snemalka pač naredi svoje - lika nikoli ne moremo prisiliti, da bi pred našimi ušesi kar tako postal lik, če bi to lahko storili, potem ne bi bil lik. Zato je bilo potrebno najprej zastaviti določen scenarij orientacijskih topik, od opredelitve lika in komentarja smrti Franceta Bučarja, do beguncev in športnih stav.

Intervju

* Na naslovni fotografiji: Nicolas Kicker