Roberto Brglez
Lepo pozdravljeni v rubriki Likanje, v kateri tokrat likamo Roberta oziroma Robertota oziroma Alberta oziroma Brgleza ...
Ujeti lika je težka, tako rekoč peklenska, kaj peklenska, krvava novinarska naloga. Temu je tako, kot ponavljamo v slabo neskončnost, zavoljo narave lika samega. Je pa temu tako tudi zaradi situacije našega dela. Vemo, da so časi težki in da novinar kaj težko živi zgolj od antiportretiranja likov, zato se morata likalca zatekati tudi k knjigotržnim poslom. Eden je že rutiner, drugi rookie.
In tako ta drugi, ne rutiner, ampak rookie, prodaja knjige na štantu, enkrat aprila, mrzlega in dolgočasnega dne. Pa pride mimo Brglez, čeprav takrat likalec še ni vedel, da je to Brglez, niti da je to Robert, še manj, da je to Albert, kajti to, da je Brglez v bistvu Albert, je likalec zvedel šele zelo pred kratkim. Roberta oziroma Alberta likalec pozna na oko, pa vendar spregovorila besede nista še nikdar. In takrat, tistega mrzlega aprila, Brglez oziroma Robert spregovori: „Kje si stari? Pizda, luna me nosi, najraj bi se fukno v Lublanco. Včer sem tavu, pa prideta policaja na konju in me vprašata, gospod, ste v redu? Kurac sem v redu, če me luna nosi!“ Robert oziroma Brglez je lik! Toda likalec, knjigotržni rookie, je takrat po svetu taval brez diktafona in s praznim mobilnim. In možnost interpelacije Brgleza v lika, ujetost tega hipnega trenutka, ko lik zablesti kot strela med poletno nevihto, je šla v kurac.
Drugič: likalec, tokrat knjigotržni rutiner, sreča Alberta oziroma Roberta v Rogu. Takrat knjigotržni rutiner ne ve, da ima knjigotržni rookie Brgleza oziroma Alberta na likalni piki, toda brž ko Roberto oziroma Albert spregovori - „Kje si stari? Veš, da so me na Liffu novinarji zamenjal za Brgleza“ - ve, da je srečal lika. In diktafon? Tudi knjigotržni rutiner hodi po svetu novinarsko nepripravljen.
Sledila so iskanja, tista stara, oldskulerska. „Verjetn je v Rogu“. „Mislim, da ga ni tam“. „Danes bo verjetno v Alkatrazu“. „Ne, v Alkatrazu ga ni“. Poskusi se tudi preko novodobnih komunikacijskih orodij, a Albert oziroma Robert je bojda začasno brez njih.
Še en likalski poraz. Verjetno je res boljše, če se likalca posvetita drugim panogam.
In potem, ko se likalca, bilo je to včeraj sprijaznita z dano usodo, eden izmed likalcev povsem naključno sreča – ja, koga drugega kot fakin Brgleza. In Brglez pravi: „Kje si stari? V Rogu, ne? Na barikadah.“ Tokrat je novinar pripravljen.
Lik je vsakič znova produkt konteksta in dogodka, ki lahko znotraj tega konteksta nastane, zato je za likanje precej pomembno, da liku sledimo na njegov domač teren. Lik namreč ne gostuje. Tokratni teren je sicer zastopnike javnosti tudi opremil z uvidom, kje v najlepšem mestu se pivo še da stisnit pod dvema evrskima. Pivo pa je hkrati tudi dobrina, na katero se naš lik spozna tako s konzumentskega kot producentskega aspekta.
Kljub temu da nas pri likanju ne zanimajo obči kriteriji vrednotenja nekega življenja, kajti naš moto je, da se življenja iz teh kriterijev ne da vrednotiti, pa lahko vendarle povemo, da je Albert oziroma Roberto študiral pravo in slikarstvo. Pravo je dokončal, slikarstva pač ne. Pravnik, torej. Plus to, da je bil za kratek čas tudi, kot pravi, tehnični dr(e)kač na naši najljubši frekvenci, tam leta 87 ali 88. Toda, kaj ti bo identiteta, ko pa lik dobro ve, da je lahko lik le med eno in drugo identitetno masko.
Metafizika likom praviloma ni tuja. Vendar za razliko od filozofov in kaplanov liki na poslednja vprašanja odgovorijo s sebi lastno, času neprimerno govorico. Brglez oziroma Albert pa gre še dlje, saj se zaveda, da lahko problem šovinizma razrešimo le z njegovo pospešitvijo. Lik-akceleracionist!
Da je na delu načrtovan akceleracionizem, je povsem jasno tudi iz drugega konteksta, ki je takisto Robertotov oziroma Brglezov domač teren.
Ker je obiskovanje razstav pomemben posel našega tokratnega lika, kljub temu da je lastnik firme, je lik kot rutiner spregovoril tudi o jako zanimivem predlogu reševanje težav s pogostim profilom obiskovanja otvoritev razstav, lešinarjem.
In tako naprej. Dosti o fuku, pa o iskanju lepi zamrznjenih glav za Goranovo fotografiranje, pa o Irwinih kot mrtvih konjih, ki jih brca Moderna galerija. Pa potem o tem, kako je prišel iz bolnice, ker je padel in imel v krvi čez 4 promile alkoholnega, pa nekaj kokainskega in kanabisovskega, kar je pripeljalo do nove verzije zakaj da zdaj tava naokol. Vse to z določeno mero potez, ki sestavijo lika kot tisto, kar presega dane in vrednotene oblike lajfa. Treba se je zajebavat na pameten način. Ali pa:
Aja – in kako je postal Brglez?
Btw, bila je to novinarska ekipa, na čelu katere bil je znani novinarski lik Zaza, če to komu kaj pove …
Dodaj komentar
Komentiraj