Uvod: likologija

Oddaja
8. 10. 2015 - 7.30
 / Likanje

Vsak drugi četrtek portretiramo ljudi, ki nemara niso nič posebnega; ki niso naredili nobenega koraka dlje, morda celo kakšnega manj; ki niso stopili iz povprečja, ker tja nemara nikoli ni zašla njihova noga; toda ki so preprosto - liki. Hudi, hudobni, slabi, tazadni, liki vseh likov. Kot slišite, se spopadamo s težavno in netransparentno terminologijo, ki lahko pripelje do semantične zmede in ideoloških zmot. Prav zato moramo v temle uverturnem likanju na mizo zložiti in zloščiti besedno orodje, s katerim bomo v prihodnje likali konkretne like. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi poslušalke in poslušalci likanje pobratili in pomešali s podobnimi medijskimi arhaičnimi opravili, kot so na primer razna imena in portreti tedna.

Kot slišite in vidite, se spopadamo s težavno in netransparentno terminologijo, ki lahko pripelje do semantične zmede in ideoloških zmot. Prav zato moramo v temle uverturnem likanju na mizo zložiti in zloščiti besedno orodje, s katerim bomo v prihodnje likali konkretne like. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi poslušalke in poslušalci likanje pobratili in pomešali s podobnimi medijskimi arhaičnimi opravili, kot so na primer razna imena in portreti tedna.

Najprej se je treba vprašati, kdo ali kaj sploh je lik? Žal je tako, da lahko besedo in pojem lika še najbolje definiramo via negativa, torej kaj lik ni. Tako lik ni model, kajti model je subjekt, ki je kul. Da pa bi bil kul, mora ustrezati nekemu modelu.

Lik pa je nekaj drugega; lik nima nobenega modela, tudi mu nobenemu modelu ni treba slediti, niti mu ga ni treba narediti. Lik je natanko tisto, kar modelu uhaja, je singularnost, ki nima modela.

Tako liki tudi niso neki pomembneži, kaj pa vemo, politiki, ekonomisti, borci za te ali one pravice, mladi s pravimi idejami, študentje, ki razmišljajo o prihodnosti, nabedubne mlade literatke, vzpenjajoči javni intelektualci in izrekovalci ter diskurzivni ekshibicionisti vseh vrst. Ti so pomembni prav zavoljo ideološke forme, ki je tudi prevladujoča ideološka forma tega našega, kot radi pravimo neoliberalnega, časa, namreč da so iz življenja nekaj pomembnega naredili. Pa vendar to spet ne pomeni, da vsi ti pomembni in na ta način izstopajoči folki ne bi morali postati ali da niso liki. Pravilo govori: lik ni vsak, lahko pa vsakdo postane lik.

Da bi oseba postala lik, mora narediti neko singularno potezo, narediti mora nek gestus. Tu nam na roko hodijo strokovni terminološki približki. Geometrijsko rečeno, mora oseba povleči neke poteze, iz katerih sestavi nek lik, toda ta lik ne sme biti pravilnih, temveč nedefiniran oblik. In filozofsko rečeno, da bi oseba postala lik, mora afirmirati življenje onstran definiranih oblik življenja. Tako odpadejo tudi vsi kriteriji, kajti ne moremo vnaprej predvideti po kakšnih kriterijih bi kdo postal lik. To bi bilo povsem nesmiselno.

Prav zato lik ne obstaja brez likanja. Preprosto rečeno, je likanje performativno govorno dejanje. Kar pomeni, da nekdo postane lik šele, ko se ga kot takega označi, ko se ga interpelira, ponavadi na način, da on ali ona tega sploh ne ve, in je tako interpeliran, brez da bi se na interpelacijo odzval.

Verjetno pa je jasno, da likati ne zna prav vsak; natančneje, ne zmore prav vsak dobro likati. Moramo biti še natančnejši, kajti zgodovinsko se likanje veže na dotičnega ljubljanskega (meta)lika, ki je skupaj s sodelavci to ulično in gostilniško kreativno performativno govorno prakso dvignil na raven pojma in ustrezne terminologije, ki se nanaša na različne nivoje interpelacije. Prednjačijo predvsem termini in načini klasifikacije po znanem slovničnem principu osnovnik-primernik-presežnik. Na primer: lik-hud lik-hudoben lik. Ali: lik-slab lik-tazadn lik.

To je tudi terminologija, ki jo bomo uporabljali pri našem radijskem opravilu. Ter jo seveda razvijali dalje. Tole uverturno likanje pa bomo sklenili z dvema dejanskima primeroma, saj pri likanju ni hipotetičnih primerov, ki pove več kot vse, kar ste do sedaj poslušali.

Ko se je neki deda na avtobusu na relaciji Ljubljana – Beograd - ki se pogovarjal z nepoznanimi ljudmi in bil zavoljo tega označen za animatorja, namreč likovanje lahko poseže tudi po drugih situaciji primernih terminih - preobul v navadne hišne copate, je postal hud lik. To je tudi ena izmed prvih rab tega termina. Na drugi strani pa naj bi termin hudoben lik bil premierno uporabljen ob primeru, ko se je neki lik, ki je bil dotlej že večkrat označen za hudga lika, v znani štepanjski okrepčevalnici na-alkoholiziral do te mere, da se je pogovarjal s svojim psom.

Toliko uvodoma.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

O, šit, zamudila, zdej me pa ful zanima, kaj ma Bubbles s temle opisom v napovedi ;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness