Našemu pretencioznemu naslovu se bomo seveda gladko izneverili. V teh dneh nas vse preveč mika filozofirati. Ja ka pa češ, če te Janša pošilja na kavč. Seveda lahko operiramo z nekim aksiomatskim pojmovnikom, češ vid je eden od petih čutov … a jih ni šest? … je najosnovnejša zagotovost, na kateri si izgradimo svet, kdor ga seveda ima, pri čemer pomislimo na velika razmišljanja o vidu. ... Kaj pomeni videti? Seveda ne gre zgolj za ’mrtev aparat’, za oči kot organsko mašino. Naše doživljanje vizualnosti prej kot fotoaparat opiše halucinacija. Vidiš le, kar veš. Če nečesa ne veš, ne veš, kaj vidiš.

Pa spet le v nedirektnem, nejasnem vidnem kadru, od neke zgornje strani proti zrti polobli, ki necentralno pozicionirana kakor modernistične slikarije daje prebirat fragmente in pogroteskene motive svojih hlapljivih aksiomov o gledanem in gledajočem, zaradi pravkaršnje sramežljivosti pofukanca si je ne upam zazreti direkt, ubiti krasno malce nelagodno, malce vsemogočno, malce blaženo, malce prekleto, povsem do pod, čez in onstran podna sublimizirajočo mistiko, s kakršno se zdaj vsepovsod kadijo neizjasnjene, vsega in ničesar zmožne ljubeznine lovke.