Zdaj je sicer lahko reči posameznemu individuu, kar pravi že Aristoteles: rodila sta te tvoja mati in tvoj oče, da je torej združitev dveh ljudi, torej generični akt ljudi v tebi proizvedel človeka. Vidiš torej, da človek tudi fizično dolguje svoje bivanje človeku. Pred očmi moraš torej imeti ne le eno plat, neskončni progres, po katerem sprašuješ še naprej; kdo je rodil mojega očeta, kdo njegovega deda itn. Trdno se moraš držati tudi krožnega gibanja, ki je čutno nazorno v tistem procesu, po katerem človek v plojenju ponavlja samega sebe, [po katerem] torej človek ostaja subjekt. Toda odgovoril boš: priznam ti tvoje krožno gibanje, a ti mi priznaj progres, ki me žene čedalje dlje, dokler te ne vprašam, kdo je ustvaril prvega človeka in naravo sploh? Lahko ti samo odgovorim: tvoje vprašanje sámo je produkt abstrakcije. Vprašaj se, kako prideš do tistega vprašanja; vprašaj se, ali ne izhaja tvoje vprašanje s stališča, na katero ne morem odgovoriti, ker je napačno? Vprašaj se, ali tisti progres kot tak eksistira za umsko mišljenje? Če sprašuješ po stvarjenju narave in človeka, potemtakem abstrahiraš od človeka in narave. Postavljaš ju kot nebivajoča in vendar hočeš, da ti ju dokažem kot bivajoča. Zdaj ti porečem: opusti svojo abstrakcijo in s tem opustiš tudi svoje vprašanje, če pa hočeš vztrajati pri svoji abstrakciji, bodi dosleden, in če si zamišljaš in naravo nebivajoče misleče, si zamišljaj kot nebivajočega samega sebe, ki si vendar tudi človek in narava. Ne zamišljaj si, ne sprašuj me, zakaj brž ko si zamišljaš in sprašuješ, nima tvoja abstrakcija od bíti narave in človeka nobenega smisla. Ali pa si tak egoist, da postavljaš vse kot nič in sam hočeš biti?

[Marx, Pariški rokopisi]