Vračam se da bi zaprla vrata

jaz pa vstopam lepa s

snom prelomljenim na pol

s soncem izgubljenim pod zemljo

vračam se da bi zaprla

vrata – vrata

za vse prihode in

odhode

*

Poslednja, nedatirana pesem Danice Ručigaj, prve knjižno objavljene makedonske pesnice. Umrla je 26. junija 1963, ko je Skopje in okolico zgodaj zjutraj stresel uničujoč potres. Stara je bila 29 let. Katastrofa je sicer ubila več kot tisoč ljudi. V ruševinah družinske hiše pesnice slovenskih korenin – njen oče se je rodil v okolici Kranja, v Makedoniji je postal uspešen podjetnik – so našli dve neobjavljeni pesmi ...

*

V tokratni oddaji bomo po nekaj časa spet probali izvesti naš avtentični literarni incest: prebirali bomo pesmi iz zbirk Srebrne nočne igre ter Ujetniki vetra – obe je prevedla Maja Kovač – in se nanje odzivali; brez konteksta, brez inhibicij, brez pametovanja in brez kakršnegakoli vodstva, razen fiksiranja na verzne in besedne fikse.

*

Čutim

Če se ti bom približala

Kot pijavka

Se bom prižela k tebi do bolečine

In te strla

Da bo izgubila pomen 

Tvoja BIT

In tvoja izkrivljena drža

Zadrgnjena

V drobovju.

Umiranju 

Se boš izognila šele tedaj

Ko ne boš vedela

Da tudi tebi ni bilo

Prihranjeno gnitje.

Živo bitje, eno samo bolj ali manj nadzorovano gnitje. Kako se prenavljaš v gnoj in kako gnojiš človeškost s svojo bolno ljubeznijo. Tak tumor, iz katerega seva vitalnost, sluz, krvaveča koncentričnost. Zgoni se, da ne boš trepetala pred približevanjem, kajti tu, ob tebi in s tabo se sanje zaobrnejo nazaj same vase. In je jutro, nov dan.

*