Tako je, danes bo tema: fuzbal. Oziroma, kvazi pravilno slovensko in hrvaško rečeno – nogomet. Ne vemo, kje je ekipca Suspenzorja, ali je oddaja suspendirana za zmerom ali zgolj za določen čas, a ne skrbite – tukaj je redakcija Literarnega incesta, da vam zašpili eno malo fuzbalsko odo.

*

Ljudje smo avtodestruktivni mazohisti. Med drugim. Redkokaj nam paše tako kot postopno uničevanje samih sebe. Saj veste, tista slast anksioznosti, ko se brez karte šlepaš na vlaku ali busu, nenadjebljiv delirij med čakanjem, ali bo kuglica rolete padla na bolano slast zmage ali samomor, pa opojna slast drogiranja, genocidno blaznenje v vojnem stanju, fiks na robu smrti. In tako naprej in tako dalje. Šport – in posebej fuzbal kot njegova najbrž najljudskejša manifestacija – je ena taka mimikrija tega preužitkarskega samozadovoljevanja. Kdor je kdaj začutil omamo navijanja, ve, o čem je govor; kako se čas raztegne kot trip na gobah, kakšen nevrotičen strah se razliva ob branjenju, kako prešerno tolče srce tekom dretja ob napadalnih akcijah, kot pavke pod fanfarami. Kako objestno radostna je zmaga, kakšno opustošenje poraz. Jebemu mast, zakaj si to delamo, saj je povsem brezveze. In tudi šport ni neka vrednota, ki bi jo mogli ceniti in jo spoštovati ter vzpodbujati, temveč je povsem vpeta v moderno prakso življenja, kapitalizem, opij za ljudstvo, marketinško lisičenje kot glavni modus vsakdana. A morda prav zaradi tega, ker ni zares zares, je njegova pošastna moč tako neubranljiva. Tako kot fikcija v resnici in izmišljenosti v umetnosti. 

*

Pisati o nogometu z resnobo, s kakršno se mu nameravamo posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moramo najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko.

...

Kaj pa naj bi bil nogomet drugega kakor nedeljska spozaba, saj nikomur izmed nas ni življenjsko neobhoden! Že tega prvega prigovora skoraj ne moremo zavrniti, razen s sklicevanjem na dejstvo, da nogomet ob nedeljah popoldne pač igramo in gledamo, da si torej nogometa ne moremo kar odmisliti, vendar s tem še nikogar nismo prepričali, da je nogomet za naš življenjski obstoj nepogrešljiv. Res je edino to, da ta dvoumnost ne izhaja samo iz nogometa, ampak tudi iz prigovora samega, ki vsebuje podmeno o razdeljenosti našega sveta na resno in neresno področje, na duhovno in telesno, in ki pri tem telesni obstoj predpostavlja vsemu drugemu. Ta prigovor nam pravi, da z nogometom ne proizvajamo nikakršnih materialnih dobrin in da se z njim ne ohranjamo pri življenju. Že res, mu torej lahko ugovarjamo, ampak človek ne živi samo od kruha. Vendar bi nogometu naredili lepšo uslugo, če tega sploh ne bi omenili, zakaj s tem smo ga uvrstili v carstvo svobode, v svet igre in zabave, pa tudi v svet kina in gledališča, skratka v svet duhovnih vrednot, v katerem pa se nogometu slabo piše, saj v tej zahtevni druščini skoraj ne more konkurirati. V svetu duhovnih vrednot, kamor smo se zdaj z nogometaši vred kar sami postavili, je nogomet po ustaljeni hierarhiji nekje čisto pri dnu: toliko je kot cirkus, kakor mu nemalokrat tudi pravimo. Vendar zdaj vsaj vemo, da so duhovne vrednote tiste, ki nogometu jemljejo ceno in določajo njegov nezavidni položaj. To pa se pravi, da si lahko resnobno obravnavanje nogometa priborimo šele s tem, da postavimo vprašaj na vse naše ustaljene in preverjene duhovne vrednote, da te ustaljene vrednote razvrednotimo. 

*