Zadnji letošnji Literarni incest nadaljujemo kar po dozdajšnji trasi. Spomnimo, zadnjič smo z doktorjem Freudom tuhtali o smrti, zato ni druge, da nekako nadaljujemo. Ker pa smo narkomanske zgube neozdravljivo zasvojene tudi z ljubeznijo, moramo kakšno reči še o njej. Imamo srečo, da obstaja – uganili ste! –: nekrofilija. Dodajmo temu še družinske odnose in incest, pa smo zmagali.

*

Kurirali bomo nekaj odlomkov iz romana Nebesna modrina Georgesa Batailla, ki je leta 1999 v prevodu Jaroslava Skrušnyja izšel pri naši tedanji sestri Študentski založbi, danes Beletrini.

*

Čemu bi tratili čas s knjigami, za katere je na prvi pogled jasno, da avtor vanje ni bil prisiljen? Šlo mi je za to, da izpovem prav to načelo. Ne pride pa mi na misel, da bi ga utemeljeval. 

*

In zavoljo te odurne bolečine v meni znova narašča predrznost, ki vsemu navkljub pritajeno vztraja naprej, vztraja in se širi, sprva počasi, potem iznenada izbruhne, me oslepi in me povzdigne v blaženost, ki se potrjuje zdravi pameti v brk.

Blažena sreča me opije in omami v enem samcatem hipu.

Častim in slavim jo na vse grlo.

V mojem srcu poje in na ves glas vriska norost.

TRIUMFIRAM!

*