Seveda se tudi Literarni incest pridružuje ciklu oddaj, ki oscilirajo okoli dvestote obletnice rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega v koprodukciji Radia Študent in Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani. Ne rabimo veliko asociacij. Gnilost v duši, zasvojenost z ogabjem, živo kontempliranje samomora, naslajanje ob bolečini drugih, trpinčenje šibkih, toksičnost do bližnjih, morilci, kurbe in sveto pismo so vendarle naše vsesezonske specialitete. V našem stilu se bomo izognili pametnjakarskemu filozofiranju, metafizični transcendenci, literarnim analizam, okroglim mizam, velikanizmu zahodne civilizacije, preden ji je hrbtenico zlomil Lenin, kar vse le podaljšuje brado že tako prebradati kanonizaciji velikega ruskega genija, čigar veličino, trdimo, najbolje ponazori njegova kot trhle stene petrograških čumnat žolto zbledela življenjska šibkost – narkomanstvo ob igrah na srečo. Njegovo pisanje in branje je namreč prej kot kaj drugega fiks, natanko tisti moment, ko kuglica z neujemljivo hitrostjo gravitira po centrifugirajoči ruleti in se sekunde vlečejo v ekstatično brezčasje, kot tik pred stikom materije s svetlobno hitrostjo, teža se poneskonči in čas ustavi, obstoj pa se psihoaktivira v nedoločljivo packanje okoli nikoli uzrtih form, na trgajoči se nitki visita do prek kome opijanjena ekstaza pred triumfom, dobitkom, podeseterjenju nemogočega, in izguba živetvenih možnosti, prihrankov, parcele, prihodnosti, popoln polom, zaradi katerega si boš doma v temi na skretu z lovsko puško razčefuknil možgane in te bo v nagravžnem epileptičnem krču, z razmesarjeno globačo na čelu, nikamor razprtimi očmi proti stropu in retardirano izbočeno spodnjo čeljustjo našla mala hči, ko jo bo po prihodu iz šole tiščalo lulat. To je triumfalni nasmeh podtalnega moža. Gospoda pravi, da je vse to le odraz, kakšen je svet brez Boga. Mi pa pravimo, da se podtalneži ne ubijejo, ker ni boga, niti ne, ker tega ne morejo prenesti, to že prenesejo, saj pameten človek nima kaj tuhtati o rečeh, ki masturbirajo okoli danosti njegovega uma, je rekel že Kant, ne, podtalneži ne prenesejo teže svojega srca. Ni brezperspektiven dolgčas ob kakor nemoraličnem rovarjenju semtertja po življenju tisti, ki jih ubije, ubije jih nezmožnost ne biti – človek. Kakorkoli že, v tokratni oddaji bomo malo pokukali v nekaj takšnih podtalnih prigod.