Tovariško občestvo, zaradi omembe nevrednih neljubnosti se nam je dogodil nečastni izpad našega rednega decemberskega incesta, kar smo seveda takoj dialektično požonglirali, minus z vertikalno črtico spremenili v plus, zatorej se obeta nenadejana zgostitev. Temule ponedeljku pred novim letom namreč sledi še regularni ponedeljek po njem, oba obložena s specialnim Literarnim incestom. Če sta po Silvestrovem tradicionalna kisla sarma in maček, v tem smislu smo gotovo kar najtradicionalnejši konservativci, je tole predslavljensko obdobje prepolno spet folklornega objestnega ščegetanja. No, to sta stalnici tudi tekom čisto običajnih torkov ali sred, vendarle pa je treba vsake toliko stvari obelodanjat koledarsko. Zatorej, začnimo pred tem absolutnim koncem. Leta. S čime neki kot z napovedjo – konca. Apokalipsa, zakurblaj!

Zatrobil je peti angel: in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Dan ji je bil ključ za žrelo brezna. Odprla je žrelo brezna in iz žrela se je vzdignil dim kakor dim iz velike peči. Od dima iz žrela sta potemnela sonce in ozračje. Iz dima so se usule na zemljo kobilice in dana jim je bila oblast, kakršno imajo škorpijoni na zemlji. Rečeno jim je bilo, naj na zemlji ne škodujejo ne travi ne zelenju ne drevju, ampak samo ljudem, ki so brez Božjega pečata na čelih. In ni jim bilo dano, da bi jih pobijale, ampak da so jih pet mesecev trpinčile. Njihovo trpinčenje pa je bilo kakor trpinčenje škorpijona, kadar piči človeka. V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, a je ne bodo našli; želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih.