Literarni incest v novem terminu nadaljuje s starimi forami.

*

Dogajanje v obeh deli Henrika četrtega se deli na, recimo temu, plemiški del in državljansko vojno ter pocestna objestovanja, ropanja v gozdu in zajebantska popivanja v krčmi Pri Merjaščevi glavi. Tam namreč mladi Hal, kraljevi sin, živi svoje pregrešno življenje. In tu v dramatiko vstopi nekaj takega, čemur bi po piflarsko rekli realizem; življenje navadnih ljudi, plebsa, pisana vulgarnost, za popizdit smešno pičkarjenje med zadnjimi loleki na svetu v poslednjih Zemljinih čoških: pijančevanje v beznicah. V brezsramno koristoljubnem modrovanju Johna Falstaffa, poklicnega lopova in lakotnika ter nekakšnega kraljevičevega mentorja v objesti, centralnega lika, v katerem se zgoščajo vse naštete male nizkotnosti, lahko zasledimo tudi zgodnejšo artikulacijo tako imenovane praktične filozofije, o kakršni so med drugim kasneje tuhtali Spinoza, razsvetljenci, de Sade in tako dalje. Vsak človek bo vedno naredil tisto, kar je za njega dobro.

*

Bog mi je priča, da sem vedel, kdo sta, ravno tako dobro, kakor on, ki vaju je ustvaril. Vendar, prijatelja moja, recita, kaj mi je bilo storiti? Ubiti prestolonaslednika? Lotiti se kraljeviča samega? TI veš, da sem hraber, kot Herkul, vendar upošteval instinkt: lev se ne dotakne resničnega princa. Instinkt je velika stvar: če sem bil strahopeten, sem bil po instinktu. Poslej bom imel do konca svojih dni dosti boljše mnenje o sebi in o tebi: o sebi kot hrabrem levu in o tebi kot resničnem princu. Vendar, fant, res sem vesel, da je denar v vajinih rokah. Hej, oštirka, zapahni duri: nocoj bomo bedeli, jutri pa molili. Ljubčka moja, fanta, dečka draga, zlati srčeci moji – in kar je še podobnih vzdevkov resnične tovarišije! Nocoj bo luštno, ne? Bomo improvizirali, kaj?

*