Spet smrt
V mraku pravkar minulega praznika mrtvih se bomo nocoj znova lotili naše najljubše zimzelene teme. Ne le, da smo se z njo v naši oddaji že večkrat pečali, temveč se zdi, kot da se ne moremo upreti gonu po masturbaciji s smrtjo. Naš gon ljubezni je gon smrti.
*
Visoko doneče besede: vsaka tesnoba je v bistvu tesnoba pred smrtjo, vsebujejo kaj malo smisla, na vsak način pa so brez osnove.
*
Smrti zdaj ni več mogoče zanikati; vanjo smo prisiljeni verjeti. Ljudje v resnici umirajo, in to ne le posamezniki, ampak številni, pogosto jih je na deset tisoče v enem samem dnevu. Smrt tudi ni več naključen dogodek. Seveda je še vedno videti golo naključje, če krogla zadene tega ali onega; toda preživelega lahko zadene druga krogla; in to kopičenje smrti naredi konec vtisu, da gre za igro naključja.
*
Prazgodovina človeštva je zato polna umorov. Še danes je svetovna zgodovina, ki se je v šolah učijo naši otroci, v bistvu eno samo zaporedje genocidov.
*
Če bi nas kdo presojal po naših nezavednih vzgibih želje, smo tudi mi sami, tako kot praljudje, krdelo morilcev. Na srečo vse te želje nimajo moči, ki so jim jih pripisovali ljudje v pradavnini; v navzkrižnem ognju medsebojnega pošiljanja k vragu bi bilo človeštvo že zdavnaj propadlo ...
*
Dodaj komentar
Komentiraj