Vse je eno in vse eno dobro.

Drugega ne more biti, um noče dopuščat nemisljivega. Parmenidove sanje, kjer je vse zaokroženo v eno. Svetel zgled: bodi svetloba. Temen: v začetku je bila beseda. Bit je nič in vice versa. Zato takoj prihaja drugi stavek. Vrstni red ni kronološki. Pisava je linearna. Terja red te vrste.

Nič ni drugo in nič drugo slabo.

Negacija in še ena slednje. Pravimo, stvari ne določa vsebina, ampak razlika. Nisem, kar sem, sem, kar nisem. Vsaka pozitivna vsebnost, ki se dojema kot taka – pozitiven absolut -, je slaba teleologija, torej neopomenljivo bebljanje. Kar se drug drugemu pačijo majmuni. Ali primati vseh spolov, da ne žalimo. Tako se vzpostavlja obstoj, na nulti točki, recimo. Zajebavanje je zgolj tu, jezik je eden in vsak videc ima svojega.