Misliti arhitekturo #8: Martin Heidegger, 2. del

Po februarski oddaji Misliti arhitekturo, kjer smo začeli drugo, fenomenološko sezono tega radijskega bralnega seminarja filozofskih del o arhitekturi, smo na izhodišču edicije, ki jo v tem drugem delu ponovno namenjamo Martinu Heideggerju. Oris njegove filozofije in njegovih vstopnih točk v arhitekturo smo skupaj s kontroverznimi, spolzkimi tlemi, na katerih se je znašel zaradi svoje kolaboracije z nacističnim režimom, nakazali že prejšnjič. V tokratni oddaji, ki jo kot vselej namenjamo odgovorom na dve osrednji vprašanji – kaj je arhitektura in kako je arhitektura –, pa bomo prelistali in prečesali Heideggerjev esej Gradnja Prebivanje Mišljenje   

Ta esej lahko že dolgo beremo tudi v slovenščini, saj je bil leta 2003 izdan v zborniku Heideggerjevih besedil Predavanja in sestavki, zagotovo pa ga je smiselno prebirati tudi v povezavi z njegovimi drugimi zapisi o prostoru in umetnosti, ki so v slovenščini izšli leta 2016 v zborniku z naslovom O umetnosti. Gosto prepredeni tekst tega eseja, ki ga lahko imamo za Heideggerjevo apologijo grajene umetnosti, torej arhitekture, nas bo zanimal predvsem na treh ravneh. Prva je zvezanost med arhitekturo oziroma gradnjo in prebivanjem, druga raven našega interesa gre v Heideggerjevo definicijo zgradb, tretji rez pa v njegov premislek povezave med tehniko in gradnjo.    

Kakšen je torej širši kontekst predavanja Gradnja Prebivanje Mišljenje? Heidegger je imel v letih 1950 in 1951 tri predavanja, ki veljajo za njegova osrednja razmišljanja o arhitekturi in smo jih že omenili v februarski oddaji: Stvar, nato Gradnja Prebivanje Mišljenje in "...pesniško prebiva človek...". Po nekajletni upokojitvi zaradi kolaboracije z nacističnim režimom so mu tedaj namreč ponovno dovolili poučevati. Vsa tri predavanja nakazujejo obrat k prostoru, ki je značilen za Heideggerjevo pozno filozofijo, kjer kot osrednja tema nastopa vprašanje prebivanja. Če je zgodnji Heidegger, torej filozof biti in časa, pisal predvsem o času in o biti, bo Heidegger svojih dobrih dvajset let pred smrtjo namreč filozof prebivanja, mislec prostora moderne.  

Heidegger spada med redka zveneča filozofska imena, ki so stopila pred arhitekte in jih nagovorili s svojim razumevanjem arhitekture, in to takim razumevanjem, ki je arhitekturo tesno prepletlo in spletlo v jedro njegove filozofije. Esej Gradnja Prebivanje Mišljenje (Bauen Wohnen Denken) je nastal kot zapis predavanja, ki ga je imel Heidegger v Darmstadtu na konferenci Mensch und Raum 5. avgusta 1951. Poslušalci so bili večinoma arhitekti, med njimi tudi bodoči arhitekt berlinske filharmonije in nemške nacionalne knjižnice Hans Scharoun, pa tudi filozofi, kot sta Hans-Georg Gadamer in José Ortega y Gasset.

Gradnja Prebivanje Mišljenje je eden relevantnejših zapisov o nastanjanju in arhitekturi, tudi arhitekturi moderne, ki je s številnimi branji in interpretacijami pomembno vplival na več generacij arhitektov v 20. stoletju. Te interpretacije so bile sicer večkrat nekoliko samovoljne in ozke, saj je besedilo težko razumeti brez širšega konteksta Heideggerjeve filozofije. Zagotovo pa velja, da je Heidegger s tem postavil radikalno drugačen pogled na prostor od takrat prevladujočega, ki ga lahko strnemo v sintezo modernističnega pogleda. Heidegger bo, pričakovano, s svojo izrazito drugačno pozicijo na drugem bregu, zanimivo pa je, da bo natanko s tem esejem pravzaprav pokazal na jedro modernističnega in moderne.

V predavanju Gradnja Prebivanje Mišljenje se Heidegger podrobno posveti opredelitvi, fiksaciji termina gradnje, pri čemer se ustavi pri etimološkem pregledu njenega izvora. Kot vselej pri njegovih analizah bo tudi tokrat Heidegger krožil okrog obravnavane tematike v krogih, jo večkrat razgrnil le deloma, morda samo zato, da se k njej lahko spet povrne. Na osnovi etimološke razlage besede gradnja je nato tudi utemeljil eno glavnih poant predavanja, to je enačenje med prebivanjem in gradnjo. Če povzamemo ključne pasuse, gredo ti takole: »Starovisokonemška beseda 'bauen', 'buan', 'graditi' pomeni 'wohnen', 'prebivati'. To pomeni: 'ostajati', 'združevati se'. Torej nam stara beseda 'buan' seveda ne pove le, da 'graditi' pravzaprav pomeni 'prebivati', ampak nam obenem daje tudi namig, kako moramo misliti prebivanje, ki ga imenuje.«[1] Nato je postavil enačaj oziroma zakoličil formulo gradnja = prebivanje, ko je zapisal: »Graditi izvorno pove: prebivati.«[2]

V naslednjem koraku je nato oba ključna termina tega predavanja, gradnjo in prebivanje, zvezal s samo prezenco biti v jeziku. To je formuliral tako: »Stara beseda 'bauen', h kateri spada 'bin', slovensko 'sem', 'si', pomeni: ich wohne, du wohnst, torej prebivam, prebivaš. Način, kako »ti si« in »jaz sem«, način, po katerem mi ljudje na zemlji »smo«, je 'Bauen', 'das Wohnen', torej 'prebivanje'. »Biti človek« pove »biti na zemlji kot smrtnik«, se pravi »prebivati«.«

V tem eseju je torej gradnja prebivanje, Heidegger pa ta osrednji termin razume kot »biti na zemlji«, prebivanje pa, ki je običajno razumljeno samo v pasivnem »stanovati«, postavi v nekakšno dejavnost. Odnos med gradnjo in prebivanjem bo v nadaljevanju še razdelal. Heidegger je sicer s tem skušal, tako je namreč sam podčrtal, ponovno oživeti pomen gradnje kot prebivanja, saj je ta pomen z govorico sčasoma zašel v pozabo.

Heideggerjev projekt v predavanju Gradnja Prebivanje Mišljenje se ponovno izkaže v tem, da pusti govorici do besede in govorica je ta, ki pokaže na tri sklepne misli o gradnji. Gradnjo je na koncu svoje analize opredelil takole: »Če pa vendarle slišimo, kaj govorica upove v besedi 'bauen', potem slišimo troje: 1. Gradnja je pravzaprav prebivanje. 2. Prebivanje je način, kako so smrtniki na zemlji. 3. Gradnja kot prebivanje se razvije v gradnjo, ki neguje, rast namreč – in v gradnjo, ki postavlja zgradbe.«[3] Heidegger – tu povzamemo njegovo stavo – je poslušal ta nagovor govorice; s tem obenem nagovor mita, poezije, literature in biti. Sam ni želel izhajati iz znanstvene razlage in zato ni analiziral procesa produkcije in proizvodnje, ampak je pri gradnji eksplicitno zanikal njeno proizvajajočo plat. Z nagovorom iz govorice se je, v skladu z njegovo celotno filozofijo, skušal postaviti na nasprotni pol od kričanja znanosti. Znanost v njegovem oziru namreč v dejstvenem svetu govori ravno nasprotno: gradnja je proizvodnja bivališč, izhaja iz fizikalnih parametrov, postavlja se po vnaprej znanih normativih in standardih. Bivališča zanj tako nikakor niso »stroji za prebivanje«, če nekoliko prosto parafraziramo eno od najbolj znanih Le Corbusierovih krilatic iz njegovega manifesta Vers une architecture iz 1923.

Bistvo gradnje je Heidegger postavil v enačaj s prebivanjem oziroma povedano z njegovimi besedami, bistvo gradnje je dopuščanje prebivanja. To »dopuščanje« leži v prizanašanju četverju, torej v nekem dopuščanju smrtnikov, neba, zemlje in bogov. V daljšem citatu iz predavanja Gradnja Prebivanje Mišljenje, ki v marsičem spominja na malone mistično izkušnjo, lahko tako beremo: »Gradnja, ki smo jo tako označili, je odlikovano dopuščanje prebivanja. Če dejansko to je, potem je gradnja že odgovorila prigovoru četverja. […] Prizanašati četverju, reševati zemljo, sprejemati nebo, pričakovati bogove, vodi smrtnike skupaj, to četverno prizanesenje je ubrano bistvo prebivanja. Tako prave zgradbe izoblikujejo prebivanje v njegovo bistvo in nastanjajo to bistvo.«[4]

Ko je Heidegger v odnos gradnje in prebivanja, nad katerim bdi četverje, potegnil še zgradbe in jih označil kot tiste stvari, v katerih je možno nastanjanje bistva prebivanja, pridemo do točke preloma. S tem dospemo do pomenljivega enačaja med človekovim zadrževanjem na Zemlji, med prebivanjem, kot temu pravi Heidegger, in zgradbami, ki kot »rezultati« gradnje bistveno določajo to prebivanje.

Zgradbe imajo v tem Heideggerjevem eseju trojno vlogo: 1.) uprostorjajo četverje; so tista opna, ki z grajenjem postavlja četverje na Zemljo in ga približuje človeku; ter 2.) z umestitvijo zgradbe nastane kraj, nadalje se iz tega oblikuje mesto, iz tega zraste prostor. S to tretjo vlogo, ki jim jo podeli Heidegger, kot 3.) izoblikovanje prebivanja v njegovo bistvo in ga nastaniti, pa na formalni ravni pride do enačaja med gradnjo in prebivanjem, lahko bi rekli med posebej domišljeno arhitekturo in njenim naseljevanjem.

Kaj so to »prave« zgradbe? Če Gradnja, prebivanje, mišljenje preberemo površno, izstopata samo dva primera zgradb, in to sta star kamniti most ter osrednje poslopje kmetije v obliki  schwarzwaldske domačije. Če beremo prehitro, vidimo v tem predavanju samo neko glorifikacijo predmodernega sveta in njegovih gradbenih dosežkov. Tako po diagonali izgleda, da Heidegger sploh ne navaja drugih primerov, ki bi nastali v 20. stoletju. Izgleda tudi, da lahko verjamemo pavšalnim kategorizacijam njegovega mišljenja, ki ga postavljajo kot misleca podeželja in predmodernega sveta, ki ne vidi in ne misli zagat človeka 20. stoletja, ki ne pozna težav in kompleksnosti modernega sveta.

Natančnejše branje pa odpira širši horizont, saj že na začetku eseja govori tudi o vsakovrstnih zgradbah, ko pravi: »Zgradbe, ki sploh niso stanovanja, po svoje določa prebivanje, kolikor služijo prebivanju ljudem.«[5] Ne zanimajo ga namreč samo zgradbe, v katerih je možno stanovati na način domovanja, saj vsak človek s svojim poklicem v aktualnem času domuje tudi tam, kjer opravlja svoj poklic. Tudi v tem oziru napravi Heidegger nekakšen seznam zgradb, saj omeni letališko poslopje, stadion, elektrarno, jez, tržnico, predilnico, stanovanja, stanovanjske zgradbe, več mostov (mestni most, rečni most, kamniti most čez potok, avtocestni most) in že omenjeno schwarzwaldsko domačijo. To uvede s posebnim opozorilom, ki pravi: »Le če zmoremo prebivanje, znamo graditi. Z opozorilom na schwarzwaldsko domačijo nikakor ne menimo, da bi se morali in da bi se lahko vrnili h gradnji teh domačij, temveč na bivšem prebivanju ponazarja, kako je to zmoglo graditi.« Poudarek na besedi »bivšem« je Heideggerjev in jasno nakazuje na to, da si je sam, ne glede na hitre sklepe in pavšalne obravnave, v tem predavanju prizadeval za razmislek aktualnega, modernega grajenja.

V schwarzwaldski domačiji je bila zbrana ubranost četverja, je zapisal Heidegger, njena postavitev omogoča najboljšo zaščito pred vplivi narave ter dobro osončenje, domišljeno je postavljen tudi zaklon na zadnjem delu. Ob hiši teče voda, streha je široka in je pokrita tudi s snegom, v hiši je kot z razpelom, osrednji del ima skupna miza, prostor ima tudi otroška soba, tu se prepletata drevo mrtvih in živih: ta hiša pod eno streho združuje vsa obdobja življenja, prilagaja se zunanji klimi in socialni sceni svojih prebivalcev. Schwarzwaldska domačija je primer bivšega prebivanja, zadrževanja pri stvareh; je primer zgradbe, ki je ob sebi oblikovala celotno okolico v kraj, znotraj sebe pa omogočila prehod in zadrževanje raznih življenjskih obdobij. Kar je zanj odločilno pri tem primeru, je to, da omogoča celostni spoj prebivalcev, zgradbe in njene okolice v neko obliko samozadostnosti, ki zmore ustvarjati, kreirati pomen. Zgradba sama je svojevrsten spomenik svojih prebivalcev in njihovega načina življenja. Ob navajanju tega primera Heidegger tudi obrne običajni način razmišljanja, kjer je grajenje postavljeno kot enkratno dejanje, ki mu nato sledi prebivanje, saj pravi, da »jo je zgradilo kmečko prebivanje«[6].

Seveda je pomembno, da Heidegger prav s tem primerom izpostavi ljudsko, obrtniško gradnjo, ki je daleč od neke umetniške ali inženirske prakse oziroma modernistične arhitekture. Prav ta domačija je postavljena na konec eseja z jasnim namenom, da povzame bistvo povedanega, ki leži v enačenju prebivanja in grajenja. Kot izpostavlja Adam Sharr,[7] stoji ta primer z domačijo na koncu eseja tudi z namenom, da obsodi tehnokratski način modernističnega grajenja, ki je postavljen v matematične, tehnične okvirje ter zanemarja individualnost stanovalcev. S tem schwarzwaldska domačija deluje kot oster kontrapunkt modernistični, tehnično zasnovani arhitekturi, ki postavlja zgradbe kot umetniške objekte. Če je gradnja nagovorjena s strani četverja, vsebuje in dopušča prebivanje, ohranja prebivanje v sebi kot enačaj. »Prava« gradnja tako za Heideggerja spravlja četverje v stvarnost; utelesi številne vidike četverja in ga udejanji v zgradbi. Gradnja, ki po drugi strani sledi nagovorom tehnike, oziroma gradnja, ki izhaja iz znanosti, zanj tako ni možna kot »prava« gradnja.

Kako je Heidegger postavil končni enačaj med prebivanjem in gradnjo? Takole je zapisal: »Ne prebivamo, ker smo gradili, temveč gradimo in smo gradili, kolikor prebivamo, tj. smo kot prebivajoči.[8]« Poudarek na kot prebivajoči opozarja, da človek danes ni prebivajoč, ampak se pretvarja, da prebiva, da je kot smrtnik na Zemlji, da je prebivanje njegov način biti. Vse to je zašlo v pozabo, človek ne sliši več teh pomenov in jih ne živi več. Zato je Heidegger svoj esej sklenil s tem zapisom: »Prebivati, umiriti se, pove: ostati ograjen v prosto, tj. v prosto, ki vsako prizanese v njegovem bistvu. Temeljna poteza prebivanja je takšno prizanesenje, ki preveva prebivanje v njegovi celotni širjavi, ki se nam pokaže takoj, ko pomislimo na to, da bit človeka temelji v prebivanju, in sicer v smislu zadrževanja smrtnikov na Zemlji.«[9]

Sklenemo lahko, da je v tem mišljenju bistvo prebivanja to prizanesenje, v čemer lahko slišimo odzven temeljnega eksistenciala iz Heideggerjeve najbolj znane knjige Biti in časa, ki se je izkazala kot skrb. To prizanesenje temelji v miru in varnosti, Heidegger ga vnaša v pomenu nečesa, kar se sprosti v varnem okrožju, kar pride na plan v nečem obvarovanem, česar ne ogroža škoda ali kaj drugega.

Zaključek predavanja Gradnja Prebivanje Mišljenje zveni torej kot apel, poziv k razmisleku modernega bivanja, nastanjenja, pri katerem lahko v marsičem vidimo podobnosti s sodobnostjo.  Heideggerjev klic je tu jasen: pristna nuja ni v pomanjkanju stanovanj, ni v pomankanju zavetja za sodobnega človeka. Nujnost ali nuja, ki jo izpostavlja Heidegger, je starejša od vseh vojn, od večjega števila prebivalstva in/ali od naraščajočega števila delavskega razreda. Pristna nuja prebivanja za Heideggerja je potreba po tem, da se smrtniki naučijo prebivanja, da ga začno misliti. Lahko si mislimo, da je tak zaključek malone ob koncu 2. svetovne vojne z milijoni razseljenih po celi Evropi zvenel še veliko bolj politično nekorektno, zato je bil tudi deležen številnih kritik. Vendarle pa Heidegger pri tem vztrajal: ta manko je tudi v svojih drugih delih izpostavljal kot to nujo, ki je vidna med drugim tudi v tem, da se vse bolj kaže kot brezdomovinskost. Ravno brezdomovinskost bo eden od osrednjih pojmov Heideggerjeve pozne filozofije, ki bo vselej tesno spet s prebivanjem. Brezdomovinskost človeka zanj pomeni, da človek razmišlja o pristni nuji prebivanja. Šele ko se bo človek naučil prebivanja, bo za Heideggerja lahko gradil. Šele ko se bo lahko soočil s svojim bistvom kot tem najbolj nedomačnim, najbolj grozljivim, bo lahko dopustil v polni meri prebivanje. Prebivanje, ki ga je Heidegger nekje drugje označil za tisto človekovo dejanje, ki udomačuje to nedomačno, v čemer smo.

S tem zapiramo esej Gradnja Prebivanje Mišljenje. V naslednji oddaji, ki bo na sporedu v ponedeljek, 25. junija, ob znani uri 20.30 minut, bomo nadaljevali s prebiranjem fenomenoloških del o arhitekturi. V roke bomo vzeli spise Heideggerjevega učenca Hansa Georga Gadamerja.

Bral je Marko, za tehniko je skrbel Blaž, v podlagi je bil Ibrahim Maalouf. Oddajo je pripravila Mateja Kurir. Na slišanje do naslednjega mišljenja arhitekture.

[1] Martin Heidegger, »Gradnja Prebivanje Mišljenje«, v: Martin Heidegger, Predavanja in sestavki, prevedli, Tine Hribar et al., Ljubljana: Slovenska matica, 2003, 155.

[2] Martin Heidegger, »Gradnja Prebivanje Mišljenje«,156.

[3] Heidegger, str. 157.

[4] Heidegger, 170.

[5] Heidegger, 155.

[6] Heidegger, 171.

[7] Adam Sharr, Heidegger for Architects, London: Routledge, 65.

[8] Heidegger,158.

[9] Heidegger,158.