Planum Sloveniae
V zadnjem času je Ljubljana deležna beautifikacije, torej lepotičenja predvsem centralnega dela mesta. Mesto obnavlja nevzdrževane in odpira dolgo neuporabljene prostore na eni strani, na drugi pa prostor zasedajo novi arhitekturni volumni s podporo tujega kapitala, ki nepovratno polnijo dolgo prazne gradbene jame. Odpirajo se nove osi - prostor ob Ljubljanici je vedno bolj zgoščen in pretočen, v mestu je vedno manj nedefiniranega prostora. Cezure, torej izpusti v mestnem tkivu, so redke, programska zasičenost pa je prerasla v konglomerat mesta kot ponudbe. Izkušnja mesta postaja predvsem turistična, stanovanje znotraj avtocestnega obroča komoditeta. V tokratni oddaji se bomo posvetili kvaliteti javnega prostora v Ljubljani na primeru Trga republike - s strokovno pomočjo krajinske arhitektke dr. Ane Kučan.
Mestna občina Ljubljana je navsezadnje rešila lastništvo Trga republike pred privatnim. Ne moremo se več zgražati nad absurdno situacijo, da mora država za svoja udejstvovanja najeti Trg republike od švicarskega podjetja in mu plačati za izgubo parkirnin, lahko pa se čudimo, da država svoj protokol ob dnevu državnosti še vedno rajši izvaja na Kongresnem trgu. V času proslave tam že stoji oder Festivala Ljubljana, ki si ga država za ta dogodek enostavno izposodi. Neprimernost Kongresnega trga za izvajanje proslav ob dnevu državnosti je druga tema, vakuum, ki je nastal na Trgu republike s sicer dobrodošlo odstranitvijo avtomobilske pločevine, pa mnogim vzbuja občutek nelagodja.
Mesto je lansko leto odprlo javnomnenjsko raziskavo o prihodnji rabi in življenju trga, rezultati katere so pokazali generalno podobo o tem državno-mestnem prostoru. Večinoma se vsi vprašani strinjajo, da je trg bolj državni, kot je mestni, vendar državo vseeno najbolj predstavljata Prešernov trg in za njim Kongresni trg. Hkrati je anketa pokazala splošno neodobravanje praznine, saj je od vseh možnosti ta, da Trg republike ostane - prazen, boljša le od tega, da bi na trgu stale gostinske stojnice ali naprave za fitnes. Bolje, kot da Trg republike ostane prazen, pa bi bilo na njem imeti bolšji sejem, skejtpark, drsališče, otroška igrala in tudi parkirišče. Dvoumnost odgovorov uporabnikov se kaže v tem, da je po anketi sodeč trg vendarle najbolj primeren za državniške proslave, za kar pa mora biti prazen, dovoljuje le začasne intervencije javnega značaja. Vtisi posameznikov o trgu so bili, razumljivo, mestoma pomešani z ideološko in simbolno vsebino, načeloma pa je strokovna javnost v odgovorih podajala bolj konkretne opredelitve do tega javnega prostora. Citiramo nekaj izjav iz zbornika Prostor za vse - anketa o Trgu republike: »Ključna stvar, ki opredeljuje javni prostor, je praznina. Pri tem gre tako za fizično praznino [...] kot tudi za programsko praznino - se pravi, da je prostor programsko nedoločen in s tem v svojem bistvu omogoča svobodo.« »To je prostor, ki je sicer odprt in dostopen, vendar je prostor, kjer se ne zadržuješ, ne predstavlja destinacije ljudi. [...] Ko si tam, njegove prostorske karakteristike ne generirajo tvoje aktivnosti. Ta prostor je najmočnejši, ko je prazen.« Na drugi strani so komentarji, ki to praznino dojemajo kritično: »Trg naj bi bil forum, je pa nek volumen, ki ostaja brez vsebine. Votlo ‘središče države’ […] je s stališča gospodarne rabe prostora ‘ena mala katastrofa’, ker gre vendarle za toliko in toliko hektarov […] praznosti.«
Glede na pomisleke v javni razpravi glede možnih rab praznega trga se lahko vprašamo: mar trg, ki ga je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar in predstavlja njegovo remek delo, ne deluje? Odgovarja Ana Kučan.
Parlament - oziroma takrat stavba ljudske skupščine - arhitekta Vinka Glanza je ob načrtovanju Trga republike že stal. Vendar pa se je za postavitev parlamenta potegoval tudi Plečnik s Katedralo svobode. Ta neuresničeni projekt buri duhove še danes, navsezadnje ga uporabljamo kot motiv na kovancu. Ravnikar je morda v svojem projektu uspel preseči ali na nek način materializirati Plečnikovo monumentalno zasnovo - kot bi bil stožec Katedrale negativno odtisnjen med stolpnicama TR ali preveden, sploščen v ravnino pred njima.
Ravnikarjev profesor je bil poleg Plečnika tudi Le Corbusier. Ena glavnih potez francoskega arhitekta, ki je bil ključen za razvoj modernistične arhitekture, so bili stolpi, “napikani” v krajino kot vertikalna mesta v malem, med seboj povezani z avtocestami, lebdeči nad mehanizirano, obvladano naravo spodaj. Ravnikar nadgradi to idejo in aktivira tudi pritličja ter se z osmi vpne v širši kontekst mesta.
Stolpnici TR, ki sta sinonim za mestna vrata, imata drugačen program od sicer načrtovanega - združili naj bi organe državne uprave in gospodarstva na enem mestu. Zdaj si stolpnico TR2 lasti NLB, ki je investicijsko podprla projekt med ustavljeno gradnjo, TR3 oziroma Iskrino stolpnico pa luksemburška investicijska firma CEEREF. Pa vendar, Trg republike s političnim, gospodarskim, kulturnim in javnim programom deluje kot zaključena urbanistična poteza. Ravnikar se je s tem projektom zavzel za rast mesta navznoter, za osrediščenje različnih državniških funkcij, sicer bi se mesto širilo navzven, proti severu. Vpetost trga v osno strukturo mesta ter širšo geografsko sliko razkrije globok razmislek in smelost projekta pri jasni opredelitvi prostora.
Skoraj komično si je predstavljati nekaj v človeškem merilu - denimo urbano opremo - na ploščadi Trga republike. V tej monumentalnosti ploskve se pravzaprav vse izgubi, kot drobtinice v pesku. Še Moonolith, interaktivna instalacija Muzeja tranzitornih umetnosti, ki vendar inverzno predstavlja vesolje, se je na trgu praktično izgubila, čeprav ji boljšega mesta zaradi puščavske slikovitosti in pridiha raketnega vzletišča v Ljubljani gotovo ni bilo moč najti. Preko sredine trga hodijo le ljudje, ki prečkajo - sicer se zadržujejo na robovih. Nič ne deluje bolj odtujeno kot posameznik sredi prazne ploskve. Za razumevanje pomena izčiščene ploščadi trga očitno potrebujemo nekaj razmisleka, predno začnemo ceniti praznino, ki s svojo razsežnostjo zlahka prevpije tudi obdajajoče stavbe.
Trg republike je zaščiten s spomeniškim varstvom, vendar pa sta njegovo načrtovanje in izgradnja do dokončanja terjala dobrih 20 let. Vmes so se dogajale mnoge preureditve načrtov in v proces načrtovanja so bili vključeni številni ljudje. Po nedavni prenovi ni več jasno, kaj točno, katero stopnjo razvoja trga spomeniško varstvo varuje. Trg do prenove leta 2014 niti ni imel slavnostne otvoritve niti nima potrjenega dokonč(a)nega stanja. Kaj je vredno varovati, kakšne rabe so primerne - in kako jih omejiti?
Shema nakupovalnega središča vdira v javni prostor s plačljivimi dogodki brez kakšne posebne kulturne vrednosti, primer so denimo vodni parki ali drsališče na Kongresnem trgu. Gostinski lokali se širijo, Ljubljana pa se, tudi na račun tega, prenavlja v velikem slogu, posebno v samem centru. Kakšno je stanje javnega prostora v Ljubljani?
Drugih javnih prostorov in arhitekturnih projektov primanjkuje - država od svojega obstoja praktično ni zgradila ničesar, kar bi lahko šteli za javno infrastrukturo (razen vrtcev). Zgrajeni niso ne NUK II, ne akademije, ne nov potniški terminal, niti mnogo drugih objektov, na kar so opozorili v Društvu arhitektov Ljubljana in na Fakulteti za arhitekturo z razstavo Vizije so 13. Hkrati pa država ne gradi dovolj novih najemniških sosesk, da bi uspela zamejiti manko bivalnih prostorov. Smo v fazi obnavljanja, reanimacije obstoječega stavbnega fonda in ulic, a obenem izgubljamo javni prostor - delež privatne lastnine v javnem prostoru se veča, ideal hiše ali lastniškega stanovanja pa je posamezniku vedno bolj odmaknjen.
Trg republike smo gledali z vidika urbanistične umeščenosti in predvsem z vidika ploskve, ki določa konfiguracijo objektov okrog nje. Zaradi razmerij med polnim in praznim se na tem trgu jasno vzpostavi distinkcija med arhitekturno lupino - volumnom in prostorom, v katerega je umeščena. Arhitektura ima tendenco, da se skriva v svoji lupini, je obrnjena navznoter, medtem ko se krajinska arhitektura ukvarja s prostorom vmes, je vedno izpostavljena javnosti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj