Stemnilo se je. Sonce se je spustilo in na ulicah so se že zdavnaj prižgale svetilke, ljudje pa so legli k počitku. Zunaj je le še občasno zvok avtomobila, ki se je pripeljal mimo, ali pa občasen trup razigrane mladine prekinil nočni mir. Zavladala je tista nočna tišina, ki je poleg urejenih cest, dostopa do hrane in zdravstvenih storitev tako značilna za večino držav Evropske unije. Zgolj skozi eno okno je še vedno silila svetloba. V sobici je za pisalno mizico sedel bradati novinar Boštjan Videmšek. Soba je bila opremljena z Ikejinim pohištvom, na od dela obrabljeni mizici je bil postavljen Applov prenosni računalnik. Če odštejemo vse depriviligirane, s katerimi se je med svojo dolgo kariero spoprijateljil novinar, je bil ta računalnik verjetno njegov najboljši prijatelj. Kako bi vendar brez njega pomagal vsem ubogim na svetu, oznanil krivice, ki skrunijo človeška dostojanstva. Majhna zelena ikonica na dnu orodne vrstice je oznanjala, da je prižgan uTorrent. Z interneta se je ta trenutek prenašala nova epizoda Igre prestolov. Naslednji dan jo bo predvajal beguncem skozi bodečo žico koncentracijskega taborišča in ob tem točil krokodilje solze. Že zdavnaj se je odpovedal temu, da bi kaj storil le zavoljo lastnega ugodja.

Včasih, ko je bil še športni novinar, si je to lahko privoščil. Redno si je strigel brado in se umival. Zdaj mu je za to preprosto vedno zmanjkalo časa. Na njegovi mastni in nepočesani bradi, padcu človeškega dostojanstva, ki pride s pomočjo ubogim, so sijali strjeni madeži hladne pice, s katero se je ohranjal pri življenju. V kotu majhne sobice so poležavale napol izpraznjene škatle dostavljene hrane. Slednja in dnevni tek v parku sta v njem ohranjala zadnje znake vitalnosti.

Že tri dni se ni stuširal. Njegova pomoč ubogim, njegovi izleti v pekel, so mu vzeli preveč časa, da bi skrbel za svoje zdravje in higieno. Njegovo telo je izsušeno in shirano. Njegova moda otekla do onemoglosti. Njegov otrdel penis se že pet dni zadeva ob rob pisalne mize. Obilje dela je povzročilo, da že pet dni ni masturbiral. Že pet dni se je ob ograji koncentracijskega taborišča sprehajal s skalo v raztrganih hlačah. Bil je na koncu. Ko enkrat zreš v pekel, tudi pekel zre nazaj vate.

Kljub vsemu temu so njegovi prsti besno drveli po tipkovnici. Zvoki “tap, tap, tap” so kljubovali nočnemu miru evropske duše. Pisal je poročilo o koncentracijskem taborišču. Dokončal ga bo do zjutraj. Naslednjo noč bo napisal novega. Vedno se bo našel nekdo, katerega tožeči glas je bil dotlej neuslišan. Boštjan pogosto zajoka in si reče: “Moje poslanstvo nikoli ne bo končano.” Zaveda se, da opravlja Sizifovo delo. A kot Sizif tudi sam nikoli ne bo prenehal. Preveč je ponosen, da bi.

Zvok tapkanja, ki prekinja tišino, znano navadnim ljudem, kar naenkrat prekine trušč, podoben pripravljanju nevihte. Boštjan si obriše solze in pogleda skozi okno. A nebo je mirno kot nepravična vest evropskega človeka. O nevihti ne duha ne sluha. Ob spoznanju te brezbrižnosti še enkrat zajoka in si obriše solze. Spomni se, da je nekoč na referendumu za vstop Slovenije v Evropsko unijo na glasovnici obkrožil Za. Obšel ga je strahovit občutek krivde in sam pri sebi je zakričal: “Hoteli smo svobodo in demokracijo, zdaj pa izčrpavajo nedolžne. Po njih vsak dan padajo bombe. Tako je v Alepu, tako je v Azazu. Nikjer niso varni. Begunci nekaj dni čakajo na meji. Vsi ste nas izdali. Nas in naše zaupanje v vašo pravičnost. Njih in njihovo človeško dostojanstvo!  Vse!«  A iz njegovih ust je privekal zgolj tih hlipec. Moči preprosto ni imel več. Zvoki nevihte pa kljub temu niso prenehali.

Pomislil je: “Je to glas zatiranih, ki me kliče na pomoč? Je to moja ponosna vest? Ne, vest se oglaša drugače.” Takrat ga je zabolelo v trebuhu, da se je od bolečine skoraj sesedel na pod umazane sobice. Spomnil se je, kako stradajo begunce, spomnil se je, kako na njih učinkuje pomanjkanje dostopa do stranišč in nenadni vnosi slabe hrane v njihova izmučena telesa. Tudi sam je že nekaj časa živel kot begunec, stran od doma. V tem premisleku je spoznal razlog svoje bolečine. Tiščalo ga je na stranišče. Ni mogel kaj, zatiralske metode so nazadnje kruto zarezale tudi v njegovo telo. Moral si bo vzeti pet minut in se temeljito podelati. Da ne bo izgubljal za uboge tako dragocenega časa, lahko prenosnik vzame na stranišče. Le tako bo lahko kakal brez slabe vesti. Boštjan je na tej točki vstal, dvignil računalnik z mizice in se z njim v svojih koščenih rokah odpravil proti vratom toalete. Čaka ga ustvarjalna dejavnost.

No, zdaj, ko je Videmšek končno odšel počet, kar Videmšek počne, pa smo na vrsti mi, da analiziramo njegov produkcijski proces. Fenomen Boštjana Videmška je namreč zanimiv. In sicer iz naslednjega razloga. Ob vsaki njegovi izjavi je jasno, da gre za moralizem. Ampak moralistov je mnogo, Videmšku pa med njimi pripada prav posebno mesto. Če si pogledamo vse prejšnje primere, ki sem jih obdelal v letošnji sezoni Moralnih fekalij, lahko pridemo do ugotovitve, da je v njih mogoče zagrabiti neko protislovje med logiko, ki se ji zaveže avtor, in njegovim pisanjem, to protislovje gnati do konca in pokazati, da so pisci idioti.

Recimo: nekdo se sklicuje na določeno antimoralistično teorijo in obenem moralizira. Nadaljujemo lahko s primerom pragmatizma. Slednji predpostavlja neko vednost o neumnosti trditev, ki jih podaja pragmatik, pa predpostavlja, da so te neumnosti politično učinkovite. Protislovje najdemo v tem, da ravno pragmatizem v lastni zavezanosti učinkom ni učinkovit. Nadaljujemo lahko z raznimi ntokizmi, ki sopostavljajo določen moment strukturne analize kapitalizma in logiko “vsi ti, konkretni ljudje so isti”. Spet očitno protislovje med strukturno logiko produkcije, ki konkretnim posameznikom jemlje relevanco, ter gonjenjem politično in teoretsko retardirane mantre konkretnih zločincev.

Tako rekoč vsaka od kritiziranih vsebin do zdaj je posedovala določen moment umnosti, zavoljo katere je bilo mogoče njihove pisce razbiti na njihovem lastnem terenu. Videmšek po drugi strani tega nima; je preprosto neprotisloven. Pa ne zato, ker bi do konca speljal nekakšno genialno logiko, ampak ker so njegovi teksti tako huronsko zanič in brez vsebine. Recimo vzamemo njegovo Poročilo iz koncentracijskega taborišča, v katerem naj bi po dolžini besedila sodeč na dolgo in široko obdelal način delovanja taborišča za begunce na grškem otoku Hios. Pa ga ne. To storijo trikrat krajši novinarski prispevki, ki jih najdemo z vpisom gesla “Chios camp” v Google. No, pa vendar - gora teksta vendarle predpostavlja neko vsebino?

Večino tvorijo poskusi posredovanja neposredne izkušnje beguncev, ki se imajo nedvomno slabo, preostanek empirične netočnosti. Recimo, da se z begunci ravna tako kot z Judi. No, se ne. Taborišča ala Auschwitz so bila uničevalna taborišča, s stalnimi eksekucijami in plinskimi celicami, kar taborišče na Hiosu ni. Poleg tega so bila nemška koncentracijska taborišča strogo nadzorovana, medtem ko taborišče v Hiosu prav tako ni. To sicer pove tudi Videmšek, ne navede pa nikakršnega razloga, zakaj ne, ker je preveč zaposlen s slabim parafraziranjem Nietzscheja. Ker o samem mehanizmu taborišča ne pove ničesar. V nacističnih koncentracijskih taboriščih so bile namreč  tovarne, ki so uničevalno smrt zvezale z industrijo ekonomskega profita, česar taborišče v Hiosu spet ne naredi.

Imamo torej dva tipa koncentracijskega taborišča: v Hiosu, kjer se begunce “zgolj” zadržuje, in nacističnega, kjer se njihova telesa spreminja v puder in objekte biološke eksperimentacije, njihovo delovno zmožnost v profit. Dejstvo, da življenje ne v enem ne v drugem ni posebej prijetno, ne pomeni, da je enako. Ta manko kakršnekoli analitične vsebine na drugi strani sproducira proces tvorbe njegovih besedil, sestoječ iz naslednjih štirih korakov.

Na začetku kot prvi korak stoji že navedena apriorna izključitev analitske vsebine, ki sovpade z drugim korakom: premestitvijo na moment “izpovedovanja”. V tej shemi je Videmšek vedno tisti, ki posreduje domnevno neposredno izkustvo zatiranih. Izključitev analize in redukcija na posredovanje izkustva nadalje tvori celoten horizont možne vsebine besedila. Posledično sem tudi sam, če sem hotel vsaj približno slediti njegovi logiki, moral začeti z dolgim popisom Videmškovega izkustva pisanja, kot si ga sam predstavljam. Mislim, da mi je lahko hvaležen, da izmed vseh ljudi prevzemam breme posredovanja njegovega izkustva. Sem pravi pravcati mučenik.

Izrečena sintagma “Kot si ga sam predstavljam” nato odpira tretji korak, in sicer v obliki vprašanja o načinu posredovanja izkustva depriviligiranih. Tretji korak je torej forma, ki jo lahko poimenujemo “poetizacija izkustva”. Kot njen primer lahko navedemo naslednji citat iz poetično naslovljenega članka “Ubili so ljudi. Ubili so skale. Ubili so drevesa.”:

“V letalskem napadu vladnih sil je izgubil sedemnajst sorodnikov. Med njimi očeta, brata in sestro. 500-kilogramska bomba mu je vzela preteklost, sedanjost in prihodnost. Njegov, od bolečine in obupa izmaličen obraz ni skrival ničesar. Jokal ne bo nikoli več. Pozabil je, kdaj se je nazadnje smejal.”

Na tej točki bi morda lahko našli edino protislovje. Dvomim, da bi bilo nekomu, ki je v bombnem napadu izgubil celotno družino všeč, da je njegovo trpljenje pod prsti slovenskega novinarja postalo slaba poezija. Videmšek, ki mesijanski smoter svojega delovanja utemeljuje na pomoči zatiranim, mu s tem nedvomno ni pomagal. Ampak recimo, da je to premalo, da izpeljemo karkoli vsebinskega. Seveda, saj je, kot sem že večkrat poudaril, ravno pomanjkanje vsebine glavna značilnost njegovih tekstov. Kar je znotraj tistega, kar nam je navkljub vsej suhoparnosti dano na razpolago, pomembno, je naslednje. Forma posredovanja mu dopušča, da izkušnjo oplemeniti tako rekoč s čimerkoli. Kot je sam zapisal, da se človek, ki je izgubil večino družine “jokal ne bo nikoli več. Pozabil je, kdaj se je nazadnje smejal.”, sem sam brez težave lahko oplemenitil Videmškovo izkušnjo z govorjenjem neumnosti o njegovih higieničnih navadah. Da se sam prej kaže kot model eko življenja, higieničnosti in tako dalje, je na tem mestu, v skladu s to formo, popolnoma irelevantno. Itak gre za popolnoma subjektiven vtis.

In nazadnje - četrti, vsebinski korak produkcije Videmškove žalostinke. Če je forma poetizacija, je vsebina skoraj biblični diskurz človečnosti in njenega padca. Kaj je namreč konstantnost vseh izkustvenih posredovanj, ki jih Videmšek navede? Zmeraj naletimo na nekoga, ki je bil v prejšnjem življenju intelektualec - učitelj, zdravnik, izdelovalec letal - skratka visoko izobražen in dobrohoten posameznik, ki ga je nato vojna vihra, zlohotnost zgodovine, speljala na kriva pota, ga prisilila v to, da ubija in se preživlja s postanimi makaroni. S tem vsakič vzpostavi predpostavko večne dobre človeške narave, iz katere prek logike “izgube” izpelje vse floskule o razčlovečenju. Kakor da ni očitno, da je na genocidih, taboriščih, vojnah in ostalih objektih njegovega zgražanja približno toliko živalskega kot na organiziranju naših izločevalnih potreb prek institucije stranišča.

Kar je na vsem tem tako markantno, je že izrečena popolna odsotnost protislovja med vednostjo in moraliziranjem, ker momenta vednosti tako rekoč ni, saj je celoten smisel njegovih prispevkov v romantičnem slavljenju “notranjega izkustva”. Če je celoten point teksta v njegovem podajanju, prek imperativa “daj glas trpečemu”, je kakršna koli poglobljena analiza tako ali tako irelevantna. Zato lahko ta tip pisanja brez težave razglasim za najbolj izčiščen objekt moralnih fekalij doslej. Te je za vas to leto poslednjič pripravljal Matija Jan. Slednji si bo med poletjem vzel pavzo in z rubriko ponovno začel po poletju.

Preden pa se od vas dokončno poslovimo, opomnimo, da se je prvi prispevek moralnih fekalij, naslovljen Kako ostati človek?, začel z dedukcijo človečnosti iz stranišča, da se je obravnava Videmška zaključila z isto dedukcijo ter da smo tega istega Videmška kmalu po začetku prispevka pustili, da odide in svojo človečnost utemelji ravno na stranišču. Vrnimo se za konec k njemu in povprašajmo: “Kaj je med našo odsotnostjo ustvaril naš Boštjan?” Prisluhnimo mu.

Izjava