He will not divide us!
»He will not divide us!« so kričali in še kričijo na manifestaciji He will not divide us, dokaj neizvirnem kosu performativne umetnosti izpod prstov mojstra filma Shia LaBeoufa. Za kaj gre? Po Trumpovi inavguraciji v predsednika ZDA je omenjeni LaBeouf v Muzeju premikajočih slik v Queensu namestil kamero, ki dogajanje pred njo neprestano prenaša v živo. Namen manifestacije je javno izražanje ogorčenja nad Trumpovim vzponom, njegovo demagogijo in pa populizmom, ki v ljudstvo vnaša razcep, brata obrača proti bratu, sestro proti sestri, teto proti stricu - oziroma nekaj takega. Raperju, motivacijskemu govorniku in igralcu, ki smo ga lahko gledali v mojstrovinah Transformerji in Transformerji: Maščevanje padlih, so se pridružili tudi drugi pripadniki liberalnega dela Holywooda, na primer Jaden Smith. Pustimo ob strani, da se je projekt tako rekoč takoj prelevil v medij, prek katerega alt-right troli javnost razsvetljujejo o večni in pravični superiornosti bele rase nad črno, pravično nadvlado moškega nad žensko in tako dalje.
A pustimo to ob strani in se osredotočimo na smoter postavitve, iz časa pred rasističnimi prilastitvami in s tem spremembami njene funkcije. Performans ni zanimiv, ker bi nosil kakršno koli umetniško vrednost, ampak zato, ker na nek način povzame splošno vzdušje, ki se je predvsem na liberalnem delu levice razplamtelo kot odziv na Trumpovo zmago ter poraz Hillary Clinton. Krik »He will not divide us«, lahko brez težave sopostavimo izreku tipa »To ni moja Amerika«. Ta izrek je bodisi docela napačen, ker obstaja zgolj Amerika, ki ta trenutek de facto je, bodisi banalen, saj je na volitvah pač zmagal Trump in ne liberalka Hillary.
Na tem mestu se le za trenutek ustavimo pri obrazcu sklica na nasprotnikov populizem, kar je s Trumpovo zmago postalo diskurzivna modna muha. Populističen in demagoški je seveda zgolj nasprotnik – pa naj bo ta nadvladan ali vladajoč. Kakor da Justin Truedau ni populist in da parole o demokratizaciji institucij in vključevanju skupnosti, ki deklarativno predstavljajo programsko točko vsake bolj ali manj socialistične stranke niso zgolj parole, prazne vsake konkretne vsebine. Analiza, ki pojavo populizma povezuje z osebo Donalda Trumpa, je populistična sama. Tisto, kar ta populizem loči od Trumpovega, pa je zgolj to, da je bil Trumpov uspešen.
Ampak v redu: ime česa je Trump v tej interpretaciji ameriškega vsakdana? Trump je tisti, ki vpelje zarezo, ki z demagogijo, lažmi in populizmom v družbeno telo vpelje vonj po vojni, skratka antagonizem. Kaj pa je mišljeno z družbenim telesom, ki ga v kriku reprezentira beseda »Us« oziroma »mi«? Očitno je ta »mi« nekaj enotnega – kot je pač ljudstvo od 18. stoletja naprej, prek Rousseaujeve obče volje, pa prek Sieyèsovega spisa Kaj je tretji stan?, prek opredelitve nacije skozi pojem populacije in državnih meja. Ta enotni »mi« predstavlja prizorišče, na katerega vstopi Trump in to enotnost, idealno stanje sožitja in sloge, odpravi. Trump je dogodek, ki vpelje antagonizem v prej enotno telo ljudstva. Oziroma bolje, Trump je predvsem oseba, »He«, ki s samovoljno odločitvijo in čistim aktom volje kontaminira ter razblini predpostavljeno idealnost ameriškega ljudstva. »Je« se sprevne v »bilo je«. Kot pravi Slim Charles, glavni predstavnik črne strani filozofije, gangsta in mojster tavtologij, oziroma eden izmed boljših likov genialne serije The Wire:
Nostalgija je pač nostalgija, zapeljivka ljudskih src in vir njihovega nujnega razočaranja. Ko so dejstva izvršena, pomik nazaj več ni mogoč. Toda pri nostalgiji gre še za nekaj drugega. Stanje, ki se ga nostalgik žalostno spominja v svojem neizpolnljivem hrepenenju, je večinoma zgolj naknaden produkt nostalgičnega performativa. Je raj, iz katerega sta bila Adam in Eva izvržena še pred nastankom paradiža. Na tem mestu bi se obrnili še na eno ime iz sfere popularne kulture, na še en odziv na instalacijo anti-separatistov, sil severa, ki očitno ponovno bije vojno proti separacionističnem jugu. Na ime, ki vsekakor ni liberalno, vsekakor pa prav tako ne konservativno, tako ali drugače desno. To je Chris Palka, z umetniškim imenom Cage – raper, ki ga slišite v glasbeni podlagi. No, Cage je ob vzpostavitvi instalacije objavil tvit, v katerem stavek »He will not divide us!« duhovito in predvsem bistroumno dopolni v »He will not divide us, we will!«. O tem, kako je sicer treba dopolniti tudi Cage-a, nekoliko kasneje.
Zaenkrat ostanimo pri tem, kar nam pokloni prva dopolnitev. To pa je ugotovitev, da razmerje sil med domnevnim »us« in »he« v bistvu ni razmerje med nami, enotnostjo ljudstva, občo voljo in reakcionarnim despotom. Gre predvsem za razmerje med dvema »mi«, od katerih noben ni »Mi« z veliko začetnico – skratka ljudstvo ali nacija kot taka.
Glede ljudstva in nacije je potrebno podati dve opombi. Po eni strani je sam pojem nacije kot totalitete nekaj relativno novega. Pojavi se šele v času francoske revolucije s preoblikovanjem pojma nacije v spisih, kot je že omenjeni Sieyesov Kaj je tretji stan?. Pojem nacije si je pri zgodovinarjih, kot je Boulainvilliers [Bulanviljee], pred tem lastila binarna shema. Vladajoči so ena nacija, vladani druga, aristokracija je ena nacija, plebs druga. Rez med skupinami oziroma različnimi »mi« je bil jasno postavljen na način antagonizma, ki cepi družbeno telo. Lahko rečemo še več: družbeno telo ni le cepljeno, ampak v celoti obstaja zgolj skozi cepitev, skozi razmerje sil med »mi« in »mi«. Sklicevanje na nacijo kot totaliteto v tem primeru zgolj zakrije resnično mehaniko družbe.
A še vedno govorimo o družbi kot totaliteti in ta govor, pa institucije znotraj katerih se ta govor in pravila vezana z njim formira obstaja, ni preprosta iluzija porojena v domišljiji subjektov temveč je iluzija z realnim praktičnim mehanizmom. Učinek tega mehanizma je, da se postavi nad antagonistično razmerje in govori o družbi kot celi. Ampak kako? Če se obrnemo k teoriji Rastka Močnika, natančneje k konceptu ničte institucije, lahko poudarimo, da je nacija lahko le tisto, kar je za vsako izmed skupin najmanj relevantno. In ker je najmanj relevantno, lahko postane točka identifikacije različnih, med seboj antagonističnih grupacij, med katerimi zdaj ta, zdaj ona, strukturno prevzame položaj uradne nacionalne kulture - dominante. Totalno nacijo potemtakem lahko razglasimo za praktično iluzijo, prek katere se zakrivajo antagonistična razmerja med skupinami – resnična baterija družbenih odnosov – in se obenem izvajajo prek razglasitve neke skupine na »Mi« z veliko začetnico.
Ta »Mi, ljudstvo« ni zgolj popačitev realnosti, ker kot ideološka mistifikacija drugo pač ne more biti. Imeti se za ljudstvo je imaginaren odnos teh, ki se imajo za ljudstvo, do njihovih lastnih eksistenčnih pogojev, tj. antagonističnega razmerja sil. Ta veliki »Mi« pa je nevaren tudi s političnega vidika. Ko sovražnik postane poosebljeno zlo, despot Donald Trump ali pa recimo Janez Janša, skupni sovražnik obče volje ali ljudstva, se lahko hitro zgodi to, da se v navidezni enotnosti ljudstva zakrijejo demarkacijske črte med popolnoma disparatnimi grupacijami, da skupni sovražnik iz obronkov vsebine neke politične sile postane celotna vsebina. Z drugimi besedami: Bernie Senders poziva k glasovanju za Hillary Clinton. Kot je rekel true gangsta of cultural revolution, Mao Zedong: »Who are our enemies? Who are our friends? This is a question of the first importance for the revolution.«
V tem kontekstu tako vidimo, da ta obči »Mi« načeloma ni nič drugega kot razmerje specifične dominacije, da gre skratka zgolj za antagonizem med »mi« in »mi«, v okviru katerega vsak »mi« stremi k temu, da bi si podelil pravno digniteto »Mi« z veliko začetnico – ljudstva kot takega. A to ljudstvo obstaja zgolj v tej praktični iluziji. Celota je razmerje sil, v katerem vedno že pripadaš neki sili in si na drugo silo vezan prek antagonističnega razmerja. Ponovno z besedami filozofa geta, Slima Charlesa:
Posledično uvidimo, da so pojmi, kot je »izdaja«, mogoči zgolj na osnovi te praktične iluzije, da pa gre v resnici zgolj za to, da je iz nekega spopada določena sila izšla kot zmagovalka in se oklicala za ljudstvo. To ljudstvo, ta nacija je tista, v razmerju do katere so poraženci izdajalci. Rečeno s primerom: Med letoma 1941 in 1945 je v Sloveniji potekala državljanska vojna, ki je dobila svoje zmagovalce in svoje poražence, državljanska vojna, v kateri ni bilo izdaje. Bila je zgolj zmaga, pravni emblemi, ki iz nje sledijo ter poraz in moralna degradacija poražencev s strani zmagovalcev. Anti-revizionizem je pogosto zgolj drugo ime za retardiranost.
Takšen tip retardiranosti, ki obstoji zgolj v praktični iluziji sklica na »Mi, ki smo ljudstvo«, v stavkih, kot je »He will not divide us.« in »Thats not my America.«, ne bi mogel biti bolj očiten. In to zato, ker se ravno takšni stavki sklicujejo na predpostavljeno enotnost ljudstva, ki je faktično pač nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Govorimo lahko kvečjemu o enotnosti v razliki. O razliki med silami, ki se v določenih zgodovinskih okoliščinah zaostri in brezsramno prikaže. A v osnovi je ta zaostritev zgolj nadaljevanje iste igre moči. Kot reče Dr. Slim:
V tem oziru je potrebno Cagovi dopolnitvi izjave »He will not divide us, we will!« dodati še nekaj: »He will not divide us, we will and we always were.« Ta premestitev s prihodnjika na preteklik, ki razcep ter razliko spoji s samim izvorom družbe, ki naturalizira nujnost razmerij dominacije, tako postane zdravilo za vsako nostalgično zamaknjenost. Ain`t that fucking cool?
Poslušaj posnetek
Dodaj komentar
Komentiraj