Klistir moralnih substanc tokrat pričenjamo z dvema kratkima izjavama. Najprej navajamo pasus iz rubrike Tema dneva, ki jo je Zoran Potič 21. oktobra zapisal v Delu.

“Slovenija ni povzročila begunske krize, niti je ne bo rešila, lahko pa kot dobro organizirana država s prefinjenim občutkom za človekoljubnost, in ne s postavljanjem bodeče žice, potrka na vest Evropejcev in velikih sil, da je treba oblikovati veliko humanistično zavezništvo za končanje sirske tragedije.”

Sledi izjava, ki jo je 6. oktobra v Berlinu na okrogli mizi Rezervni načrt za Evropo izrekel bivši grški finančni minister Janis Varufakis.

“Reči vam moram, ko vas takole gledam, ko vas pogledam v oči, čutim kolektivno krivdo za to, ker smo marksisti dopustili, da je levica, naša levica opustila navade humanizma v korist navade gulaga, kot to sam imenujem.”

Ob poslušanju takoj zaznamo, da izreka prežema ista gesta, ki na eno stran zidu postavlja domnevno progresivne sile humanizma, človečnost, vonj po rožicah, suverenost ljudstva, demokracijo itd., na prekleto stran pa brutalno zatiranje človeka po stvoru, despotizem policijske države in vojske,  gulage in spake - kratkomalo tisto, kar humanisti  povzemajo z izrazi zlo, nasilje, totalitarizem. Med kičem idealnega sveta in umazanostjo gulaga naj bi po domnevah moralnih filistrov tekla nepremostljiva meja, ki se v zadnji instanci zadnje čase zvede na razločevanja med človeškim in nečloveškim. A kaj bolj določa domnevo moralnega filistra kot to, da vsakič ustreli v prazno!

Njihovi dobronamerni ozkoglednosti lahko namreč brez sarkastičnega zadaha, a ob skoraj žveplenem in vedno dobrodošlem cinizmu zastavimo naslednje vprašanje: “Mar se niso tudi stalinisti razglašali za humaniste? Sta gulag in humanizem res ločeni entiteti ali pa ju druži komplementarno razmerje - je bil Stalin v bistvu humanist?” Lahko nadaljujemo in navedemo, da so se po drugi svetovni vojni pojavile trditve, à la: “Mussolini pa le vendarle ni bil tako slab. Rasistični zakoni so produkt Hitlerjeve prisile. Namreč … kako bi lahko sam od sebe … za njim se vendarle vleče dolga tradicija italijanskega humanizma!” Sam bi trdil, da ne gre za izključujoč odnos, temveč da sta tako ena kot druga morija možni zgolj na ozadju istega humanizma, ki v trenutnem stanju nereflektiranosti predstavlja moralno sidrišče levih sil.

Če premešamo elemente in ohranimo logiko in ločnico razumemo kot bodečo žico, humaniste nadomestimo s klenimi evropskimi državljani, ki jih je strah za svojo varnost, sile gulaga pa z nečloveškimi hordami muslimanov, ki bi v primeru prestopa ograde umirjeno idilo zapackale z rezanjem glav, posiljevanjem otrok in - Bog ne daj! - uničevanjem slovenske kulture. Kar naenkrat humanist postane tisti, ki zavoljo ohranitve svoje tako imenovane človeškosti napeljuje bodečo žico in v razne verzije gulaga trpa domnevno grozečo mu monstruzoznost. Kako to, da to stori istočasno s pridigo o človeku z velikim Č?

Ker je bitje, ki si lastnini tako imenovano “človeškost”, omogočeno zgolj prek podvojitve v liku spačka. “Človek”, ki ni nediskriminatorno poimenovan kot učinek družbene organizacije življenja, temveč izključno kot moralna metafora, zvezana z nenasiljem, implicira ne-človeka, spako, pošast, ki jo je zavoljo njene krvoločnosti treba čimprej in čimbolj učinkovito odišaviti z izpušnim plinom. Eno ne gre brez drugega in z njima gre tudi meja, ki na eno stran postavlja absolutno dobroto, človekoljubje in mir, na drugo stran barbarizem in nasilje. Ob tem ta, ki se ima za človeškega in mejo dejansko postavlja, spregleda, da je sama postavitev ločitve, ki domnevno nasilje vzdržuje v zunanjosti, v celoti nasilno dejanje. Če nasilja, ki ga izvaja, ne spregleda, v njegovih očeh tako ali tako prejme legitimnost, saj zanj predstavlja poslednjo obrambno linijo humanistične trdnjave pred vpadom iracionalnega barbarstva. Posledično človečnost tako rekoč nujno - in v nasprotju z željami po obujanju Človeka - hodi z roko v roki z razčlovečenjem; stalinist ali fašist pa lahko postane zgolj pristen humanist oziroma tisti, ki mistificira lastno nasilje in na eno stran postavlja predpostavko idealnega reda, ki ga je seveda treba braniti pred naključnim vdorom sil mrakobnega vnanjega. Priznal in se zavedal, da striktno napada, verjetno ne bo nikoli.

Zgolj če je nasilje v zadnji instanci zvedeno na humanistični koncept obrambe pred nasiljem - kar se ironično dogodi ravno s konceptualizacijami, kot je arendtovska delitev na oblast in nasilje -, se lahko razvije v oblike dominacije, ki jim z njihovimi lastnimi pogoji nastanka oporekata avtorja začetnih izjav. Kaj iz te protislovnosti sledi za vrednost samih izjav, pa je cenjenima in bistrima poslušalcu in poslušalki nedvomno jasno.