OPOZORILO

OPOZORILO

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 12. 2017 - 18.30

OPOZORILO
Ta prispevek je rant. Vse podobnosti med osebami in njihovimi argumentacijami, podanimi v okviru te rubrike, in med temi realnimi osebami niso naključne. Če se te osebe v opisu, ki so ga deležne v rubriki, ne prepoznajo, je to zato, ker preprosto ne vejo, kaj delajo, tj. ker so iz tega ali onega vzroka, ki ni vezan na njihovo bistvo, neumne. Opravičevanje lastne neumnosti s svojim spolom, raso in razrednim položajem je drugo ime za odsotnost adekvatne ideje o vzroku lastne zabitosti.

 

O haj! A veš un filing, da so zadeve, ki si jih veke vekov trobil ljudem na ušesa, postale irelevantne? Pa ne zato, ker bi prišli v neko drugo epoho, ko fenomenov, na katere so se nanašale tvoje kritike, ne bi več bilo, temveč preprosto zato, ker si dobil občutek, da te stvari počasi itak vsi vejo, da so samoumevne. Kar naenkrat se vprašaš:

»Kam so šli vsi tisti idioti, ki so opozarjali na to, da obstajata prava in posledično tudi napačna stran zgodovine, pa, da ima zgodovina potemtakem smoter in subjekta in tako dalje?«

»Kam so šli vsi tisti bedaki, ki so ob vsaki krizni situaciji sproducirali armado humanistični parol o branjenju Človeškega dostojanstva in tako dalje?«

»Kje so vsi tisti, ki so iz tega, da gre levim formacijam vedno slabše, sklepali, da je konec kapitalizma pred vrati in tako dalje?«

O moj Bog in vsi njegovi neskončni atributi, kaj se je zgodilo? Se je ljudstvo zares spametovalo in zapadlo v nihilizem, je dejanskost res postala filozofska? Je ljudstvo res nehalo polagati vence na oltar Človeka? Sem res postal zgolj eden izmed njih, jaz, ta največji izmed vseh narcisoidnih kretenov? Groza! Kaj naj počnem, sedaj, ko je zasmehovanje tuje neumnosti s tem, ko je ljudstvo postalo modro, postalo brezpredmetno. Moje življenje v tem trenutku je izgubilo skoraj ves smisel in rubrika se je, da ne bi izgubila vsega zagona, usmerila v bolj ali manj teoretične zadeve, ki so tako ali drugače utemeljevale koncepte, prek katerih so se prejšnje oddaje izvajale.

In potem nek feg dvigne ruleto in me prisili k temu, da se predramim. Ko sonce posije na moj žalostni obraz, ugotovim, da živim v specifičnem stanovanju z zelo specifično značilnostjo. Namreč … noben v njem ni naročen na Mladino. Zazrem se skozi okno svoje votline in zagledam ljudi, ki berejo omenjeni časnik na klopcah, nekateri celo stoje, drugi morda celo na nekem kurčevem hribu, ki se dviga za blokom in ljudem omogoča, da bulijo direktno v mojo sobo in se naslajajo nad mojo žalostjo. Kakšno razodetje. Na misel mi pade apologija, ki jo je Donald Rumsfeld podal glede invazije na Irak in v njej najdem vzporednico lastnemu problemu: »Odsotnost dokazov za zabitost ni dokaz za odsotnost zabitosti.« Hvala, predragi ruleto povdzigujoči feg, hvaljena naj bo vaša nehotena dobrohotnost, ki mi je pokazala, da se nič ni spremenilo … Kar je neumno, to je dejansko in kar je dejansko, to je neumno! Hvaljena velika neumnost, ki mi omogoča, da lahko spet ozmerjam in žalim neumno rajo s prikazovanjem njene neumnosti, hvaljena velika neumnost, ker mi omogočaš, da lahko spet upravičeno trpim za kompleksom superiornosti! Če je Erazem Roterdamski za časa humanizma hvalil norost, jaz, za časa, ki je na mojo preteklo žalost in na novo odkrito srečo še vedno humanističen, hvalim tebe, predraga neumnost! No morda je čas, da končam izpoved in se počasi premaknem k tistemu, o čimer naj bi danes dejansko govoril. A preden res začnem, bom za vajo zapisal par aforizmov, ki naj vam, drago poslušalstvo, razodenejo trenutni duh časa.

 

Estetika protislovja: V letošnji 48. Mladini, ki jo krasi najbolj estetska slika nacista na svetu, je Maja Novak zapisala, da desničarji nimajo smisla za estetiko. Iz tega v časopisu sostvujočega oporečja med nacistom na zunanji platnici in neestetsko Majo Novak v notranjosti časopisa, lahko sklepamo, da je Mladina globoko dialektičen časopis.

O srečanju nasprotij: Včasih združena, zdaj le še Levica, se je v pojmu srečala s svojim sovražnikom – piscem te rubrike. Tudi nje namreč nihče več ne jemlje resno.

O nastanku družbe in dokazih za Moralo: Če imate nerešljive probleme z dokazovanjem obstoja Morale, pokličite moralfege. Sicer boste imeli še vedno nerešljive probleme z dokazovanjem obstoja Morale, a boste imeli vsaj kup moralfegov z istimi problemi. Morda nekoč izpeljete konferenco iz bioetike.  

Uvodnik v znanost: Je to tisti uvodnik, v katerem je Grega Repovž izrekel tisto pametno misel? Ja, to je tisti uvodnik, a pametni misli v njem Grega Repovž ni izrekel.

 

No, drago poslušalstvo, prek izrečenih aforizmov ste uvedeni v misterij rubrike, ki vam bo, če štejemo današnjo u-eterje, resnice stvarstva razodevala le še dvakrat. Tako je … naslednjič končujem, ker se mi ne da več. Lahko si oddahnete, če sem vam šel na živce. Če rubrike ne bo več, bodo tu zagotovo ostale tematike, ki jih je rubrika moralnih fekalij secirala. No, če se že gremo nostalgično oziranje nazaj, s čem se je rubrika v bistvu začela? Tematika, ki je predstavljala njeno otvoritev, je bila vezana na padec standarda argumentacije, ki se pojavi vsakič, ko pride do zaostritve političnih razmerij. Takšno zaostritev razmer je takrat nedvomno predstavljala situacija z navalom beguncev iz Sirije. Rubrika se je z drugimi besedami začela v času največje panike, v času, ko so se opozicije med ekonomskim migrantom in beguncem šele dobro uvajale in tako dalje. Na do beguncev sovražno politiko so formacije leve politične usmeritve bolj ali manj reagirale s pozivi k Človečnosti, humanostjo … skratka z diskurzom humanističnega tipa. Kot lahko pokažemo, in kot bomo pokazali, se zgodba do zdaj niti ni spremenila.

Morda je sprememba bolj ali manj zgolj v tem, da se tokrat ne govori o množicah, temveč o enem človeku. Pred kratkim je v javnosti postal odmeven primer sirskega begunca Ahmada Šamieha, ki mu je do prekratkim grozila deportacija na Hrvaško. Po pritisku gibanj iz civilne sfere, pa tudi – neobičajno – kar zajetnega dela državnega zbora, z marsikaterim vladnim poslancem vred, mu deportacija ni več grozila. A odkar je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar opozorila, da je Lex vsekakor Rex, da pa gospod Miro vsekakor ni Rex, da so slovenski politiki izgubili kompas, ker despotsko zanemarjajo avtoriteto sodišč, ki pravijo, da je Šamieha treba nagnati … no, od takrat dalje so se poslanci spet orientirali v starem slogu in deportacija Šamiehu ponovno grozi. Zgodbo po vsej verjetnosti dodobra poznate.

 

No, rekli smo, da se ni nič pretirano spremenilo. Če je bolj ali manj ista ostala tematika, ki predstavlja polje političnih bojev, so bolj ali manj iste ostale tudi oble diskurzov, prek katerih je tematika obravnavana. Recimo primer. V 49. cifri Mladine lahko beremo, kako se je pesnik in član SAZUja Niko Grafenauer pizdil glede Šamihovega portreta na pročelju ZRC-Sazu. Pravi, da gre pri omenjenem portretu za »ideološke intrige«. Na obtožbo direktor ZRC-SAZU dr. Oto Luthar odgovarja z retoričnim vprašanjem: »In od kdaj je zavzemanje za osnovno človekovo dostojanstvo ideološka intriga?« Retoričnim, ker je odgovor na dlani: od vekomaj, oziroma od prvega sklica na človekovo dostojanstvo dalje. Vsaj, če govorimo o ideološkosti. Kar se tiče besede intriga, je dosti bolj vprašljiva, saj nas beseda intriga popelje v pomensko polje zavestnih manipulacij, pragmatizma, stricev iz ozadja in podtalja … Jasno nam je, da bi bil tak konspiratoren pogled na ideologijo sila naiven.

Ampak ja, situacija ostaja ista: desnica označuje vse ostale za zarotniško srenjo, ki ruši pravno državo, levica odgovarja z bebavim humanizmom. Sklepam, da bo to, da sem slednjega označil za bebavega, v najboljšem primeru spet označeno kot moja nemoč, da bi mislil pragmatično uporabo ideologij, v najslabšem pa kar za direktno simpatiziranje z deportacijo. Glede hujše možnosti odgovarjam, da sam vsekakor ne simpatiziram s Šamijevo deportacijo, glede pomisleka glede pragmatizma pa morebitnim obtoževalcem postavljam iziv: »Dragi moji, prosim, povejte mi, kdaj je nazadnje sklic na človekovo dostojanstvo komur koli dejansko pomagal.« Če koga, bi deportiral humanizem.

---Bring it on!---

V redu, še enkrat ponavljamo: nič novega na Kranjskem. No, ampak vseeno bi se rad osredotočil na nek specifičen odziv na Šamijev primer. V intervjuju, ki sta ga s predsednikom države Borutom Pahorjem na začetku meseca, izvedla Ervin Hladnik – Milharčič ter Meta Roglič, se Pahor odkrito izreče za deportacijo: ker je treba spoštovati odločbe sodišč, ker v nasprotnem primeru pokažemo, da je Slovenija preveč prijazna do beguncev in s tem dajemo vtis, da se odstopa od standardov ravnanja z begunci, ki veljajo za vse Evropske države … Mariborski filozof Boris Vezjak kot odgovor na intervju napiše kritiko, ki je … ja, suprise, suprise… humanističnega tipa, a nosi zelo lep naslov, ki bi se ga seveda lahko spomnil le filozof: Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira. Le filozof pravim, ker lahko bolj ali manj zgolj od filozofov pričakujemo, da bodo dano situacijo izkoristili za blatenje pojmov, ki izhajajo iz filozofske tradicije. Moralistično blatenje, ki kot moralistično pokaže, da o blatenih pojmih nima pojma

 

Humanizem, ja, to je pojem, ki ni neobičajen. Sklici na človekovo dostojanstvo, na humanost, so, kot vsaka ideologija, nekaj popolnoma vsakdanjega. To, da se kot njihovega nasprotnika označi antihumanizem, po drugi strani, niti ne. Kaj je sicer antihumanizem za Vezjaka in kakšni so učinki rabe pojma antihumanizma, kot se ga poslužuje Vezjak? Pokazalo se bo, da gre v tem načinu rabe za hudo zmeden pojem, ki nas popelje do popolnoma zgrešenih analiz aktualnosti. Če prehitevam, lahko rečem, da je končni rezultat takšne logike psihologizem. Odgovor na vprašanje, kaj naj bi ta zloglasni antihumanizem bil, dobimo, če si na kratko pogledamo situacijo, v kateri so se znotraj levih gibanj formirale humanistične reakcije. Zaris v spisu Marksizem in humanizem poda Louis Althusser.

V preteklih rubrikah smo večkrat omenili historicistične ter humanistične reakcije na oktobrsko revolucijo. Nasproti slavljenju železnih, tj. determinističnih ter brezbrižnih zakonov ekonomije so se razne Rose Luxemburg sklicevale na demokracijo, svobodo govora, človeka … na ideale, ki so jih boljševiki brezbrižno zavrgli. Če se danes Grega Repovž v uvodniku v posebni številki Mladine, posvečeni oktobrski revoluciji, sklicuje na Roso Luxemburg, ki boljševike obtožuje, da so »pozabili na demokracijo« in potem sam straši s pozabo Človeka, v bistvu zgolj igra na strune starih parol. Isto lahko rečemo o projektih, kot je Levica, ki so se pri svojem političnem vzpostavljanju v veliki meri posvečali temu, da se očistijo kakršnekoli navezave na pretekle, realne, tj. »totalitarne« socializme. Vemo, da zoprnih referenc na Roso Luxemburg ni bilo malo. Prav tako pa vemo, da je vzpon stranke spremljala izdaja butastih knjig, kot je grozna Lebowitzeva Socialistična alternativa, ki so temeljile ravno na tovrstnem humanističnem jadikovanju. Kapitalizem je zavrgel človeka, ki je postal objekt, mojbogne. Socializem je alternativa, ki bo Človeku ponovno vrnil njegovo mesto v stvarstvu, mojbogja.

Dodamo lahko še tiste … ponovadi gre za fenomenologe, ki pravijo, da so sami, za razliko od dogmatikov DIAMATA, resnično brali Marxa. Kar v njihovem jeziku pomeni, da so ga brali kot filozofa, kar spet v njihovem jeziku implicira, da so ga brali kot bebavega humanista, humanista, ki bi danes verjetno pritrdil Repovžu in rekel, da je oktobrska revolucija zločin nad idejo, človekgorindol, neumnostlevodesno. Temu pogosto sledi kaka referenca na Kocbecka ali koga podobnega. Skratka: humanizem je nasprotovanje brkljaškemu pojmu sistema, ki v sebi združuje vse od brezbrižnosti realnih birokracij, legalizma pa do teorij, ki primata ne polagajo v človeka, temveč v strukturo. Antihumanizem bo kmalu postal žaljivka, ki bo v sebi združevala vse našteto.

Po reakciji na oktobrsko revolucijo se tovrstna humanistična miselnost manifestira še v eni markantni zgodovinski točki. Po Stalinovi smrti, z obtožbo kulta osebnosti. Na 20. kongresu sovjetske komunistične partije se vodstvo izreče proti Stalinu, kar ok, notwing wrong with that … a na kakšen način se izreče proti njem? Kor problemu strukture, kor problemu samodržca?

Stalin je prikazan kot vzrok, personalizacija vseh tegob obdobja za časa njegove vloge generalnega sekretarja sovjektske komunistične partije. Stalin skratka ni učinek strukture, ni politični problem, ki zahteva analizo tega, kako je nekaj takega, kot je kult osebnosti, sploh možno. Stalin je samostojni vzrok vseh tegob obravnavan kot osebnostna patologija, kot samodržec, ki je v svoji blaznosti zjebal vse, kar se je zjebati dalo, Stalin je učinek-sistem/vzrok-oseba. Problem kulta osebnosti je po tej logiki psihologistični problem. Vas to na kaj spomni? Mogoče, Repovž in njegova obsedenost z Janšo kot personifikacijo in virom vsega možnega zla, njegova obsedenost z Janšo kot despotom? Pa še na kaj drugega? Recimo na to, da o vzrokih za pozabo Človeka v tem veličastnem zločinu nad idejo, ki je oktobrska revolucija, zapiše:

»Zakaj je vsem revolucijam vedno znova sledila odpoved demokraciji in temeljnim človekovim pravicam? Zaradi lakote po oblasti? Zaradi lakote po dobrinah? Moč opijanja.«

Jop, če Repovž že ne bo rekel »Je suis humanist«, to v načinu svojega postopanja vsekakor bo. Kar z drugimi besedami pomeni, da bo psihologiziral in govoril gluposti, da bo v njegovih tekstih ceno prva izgubila ravno resnica. Isto velja za Vezjaka, tega, ki svojo kritiko Pahorjeve hvalnice brezbrižnosti zaključi s trditvijo, »da so to dragoceni vpogledi v politični psihogram človeka, ki so mu ljudje ravnokar zaupali novi mandat.« Ja, tudi Pahor je v zadnji instanci predvsem psihološki problem. Kaj je po drugi strani antihumanizem?

Vemo, da je Althusser humanističnim kritikam stalinističnega obdobja pritrdil, kar se tiče obsodbe učinkov konjunkture. Vemo pa tudi, da je slednje v celoti zavrnil, ko gre za lokalizacijo vzrokov teh učinkov. V humanistični kritiki je zaznal indic resnično obstoječega problema, analiziranega na vse mogoče zgrešene načine. Z drugimi besedami: v kritiki realno obstoječih težav je zaznal obstoj psihologistične, tj. zgrešene analize. In, ker je takšni obliki retardirane kritike oporekal … no, ja, zato je bil na koncu označen za Stalinista. In ker se je sam označil za antihumanista … kdo so antihumanisti? Jah, jasno … Stalinisti. Kdo pa drug? No, Vezjak je očitno dopolnil sekvenco: Pahor.

 

Pisal je Matija Jan. Brala sva Ana in Biga. Za tehniko je skrbel Makis.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

boljše fekalije od tehle

v zadnji instanci razvijes point do kraja

bravo Matija Jan, bravo. skužil si. žebljico na glavico torej.
sedaj je čas, da se začneš ukvarjat s čim drugim. pusti te slovenske peskovnike, občasno jih ošvrkni, da te malo pozabavajo, ampak ni ti treba več časa izgubljat! loti se česa bolj pomembnega. torej:
predlog:
začni s temle:
I.Hargreaves: Novinarstvo (zelo kratek uvod)
tam do strani 50 že poznam zgodbo.

potem se zasukaj na drugo stran. kako misliti ameriko danes? s temle uvodom, ki si ga spisal zgoraj - si super izhodišče.
poglej - kaj vemo danes?
američani danes blazno kupujejo vse distopične romane. torej fatalizem je danes v ZDA ne samo IN ampak tudi dobro služi vsem oblastem.
po drugi strani, so s trumpijem in clintonovo zakuhali nekaj res enormnega: razdelili so spola!!!, torej še poslednji utopični element je prišel na pladenj: moški na eno stran, ženske na drugo stran. torej verjetno je več kot očitno, da imamo sedaj odprto polje, da uletijo vse možne znanstvene in genetske floskule: *hej poglejte imamo rešitev! ni vam treba sploh več živet drug z drugim. ni se vam treba klati doma. samo zavijte v najbližjo pisarno: on naj da semenčice, ona jajčece - in hopla konoplja - življenje se lahko na novo začne. MI, vaš zvesti servis, vam bomo pomagali.
zelo premišljeno in strateško - kaj praviš?

včeraj sem sedel(a) na metro-ju v atenah ponoči. zanimivo se mi je zdelo tole: videl(a) sem oglas za perilo Intimissimi (italia)! ampak !!!!!! prvič v življenju sem videl(a) oglas za perilo, ki je imel na levi strani oblečeno manekenko, na desni strani pa čipkasti modrc, ki ga ni nosila.
hm. obrnil(a) sem se do mojega so-potovalca in rekl(a): si ti že kdaj v življenju videl marketinški oglas za spodnje perilo, ki ga ni nosila ženska na ikoni, fotki?
*ne!?*

se razumemo????
seveda se.!!!1
čas je.

ampak, da ne boš preveč zašel, si vzemi poleg še eno simp knjižico, za ohranjanje perspektive:
A. Debeljak: Evropa brez Evropejcev.

debeljak je bil ipak časten mož!

Popaj je čisto nor.

kdo si Popaj? Še kaj prosim!

a bi se dalo dobit posnetek? vsi vemo, da je skoz bigatova mehka usta kvaliteten rant še stokrat slajši

Dober rant.

Še moj rant proti RŠ-u.

Dokaj kaotična institucija, polna dvojnih meril, nedodelanih pravil, jokic, ki ne priznajo napak, kjer 80% koment sekcije predstavljajo provokacije anonimnih radijcev, upravičena kritika absurdnega početja, ki je podpisana, in ki kaže na serijo simptomov, pa je denuncirana. Zaradi notranjih protislovij in slabih strategij se bo institucija kljub vsebinski kvaliteti na neki točki v relativno bližnji prihodnosti najbrž sesula vase. Ob vsem dobrodošlem s seboj žal nosi težo neodpravljivega provincializma in amaterizma.

Fucking ban me now.

mas 2 moznosti:

- delas naprej in skrbis da ne gre v kurac ce se ti zdi da je tvoje delo tisto kar ni tisto kar unicuje radio
- odjebes predn se vse potopi

lp

sej mas point. ampak tut beef.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness