Predzadnjega v prejšnjem mesecu, v torek 30. maja, je v okviru političnega seminarja Razredni boj in teorija v organizaciji študentskega sociološkega društva ali Sociopatije ter študentske aktivistične organizacije Iskra na Filozofski fakulteti predaval zdaj že upokojeni očak marksistične teorije pri nas – Rastko Močnik. Mislim, da ga ni treba posebej predstavljati. Vemo, kdo je, saj je s svojim delom, če že ne neposredno prek predavanj, pa prek posrednikov, ki jim je predaval, če že ne prek našega branja njegovega nepreštevnega števila besedil, pa prek množice tistih, ki so slednje brali – in to smo ali so v sceni slovenske humanistike tako rekoč vsi – vplival na naše mišljenje. Na nas je vsekakor vplival, pa naj se tega zavedamo ali ne, naj bo ta vpliv dober ali slab in, da ne okolišim, lahko takoj na začetku priznam, da se mi zdi vpliv v veliki meri na strani dobrega.

Po povedanem je po vsej verjetnosti jasno, da se bo današnji prispevek – predzadnji za to šolsko leto – vezal na Močnika ter njegovo predavanje. Po vsej verjetnosti je prav tako jasno, da bo šlo za kritiko. Vendar pa – pozor! – tema prispevka nikakor ne bo predavanje kot tako, tudi ne, kar bi bilo izjemno in vsekakor preveč pretenciozno, Močnikovo delo kot tako, temveč zgolj en majhen ter obroben topos, teza, ki se je ponovno skristalizirala tekom predavanja, vsaj zame pa je zanimiva iz dveh razlogov: prvič, ker mislim, da lahko brez večjih težav dokažemo, da je omenjena teza naknadno proizveden, retroaktivno delujoč ter nepotreben dodatek samemu teoretskemu delu, ki deluje zgolj kot parola in drugič, ker nam asociativen, torej mehaničen značaj povezave med teoretskimi sklepi ter naknadnim, retroaktivno učinkujočim dodatkom omogoča ponoven spust skozi problematiko spinozizma, ki smo se ji dalj časa posvečali pred kratkim. Z drugimi, bolj iskrenimi besedami: ker mi tema omogoča, da ostanem zaklenjen v svoj slonokoščeni stolp, odmaknjen od aktualno-političnega dolgčasa.

Če rečemo, da se je teza ponovno skristalizirala, to pomeni, da se ni prvič. V Močnikovih tekstih ter predavanjih? Vsekakor. Že kdaj prej, pred Močnikom? Prav tako vsekakor. Z drugimi besedami: šlo mi bo za tezo, ki je v Močnikovem delu stalno prisotna. Tezo, katere proizvajalec ni Močnik sam, temveč Louis Althusser. Ker posnetek predavanja še ni prisoten na spletu, si bomo na tem mestu pomagali kar z njegovimi teksti. Glede na to, da tema ni predavanje kot tako, temveč zgolj specifičen, stalno ponavljajoč se fragment, mislim, da tekstovni nadomestek ne bi smel biti problematičen.

Za kateri teoretski fragment, postavljen v obliki parolo, mi gre? Povzeto na kratko gre za tezo, ki samo možnost vednosti o razrednih antagonizmih povezuje s specifično pozicijo gledanja, za slavno tezo o epistemološki privilegiranosti proletarske razredne pozicije, čemur lahko rečemo tudi proletarska znanost. Kot v spisu O Marxu in Freudu zapiše Louis Althusser, ta misel pomeni tole:

»če hočemo kratko malo videti in razumeti, kaj se dogaja v razredni družbi, se je treba nujno postaviti na proletarske razredne pozicije; preprosta ugotovitev, da v realnosti, ki je nujno konfliktna – in taka je ta družba – ni mogoče vsega videti od povsod; bistvo te konfliktne realnosti je mogoče odkriti samo s pogojem, da se postavimo na neke določene pozicije v konfliktu in ne na druge; če namreč pasivno ostanemo na drugih pozicijah, se spustimo zapeljati v logiko razredne iluzije, ki se imenuje vladajoča ideologija.« Prosto po Machiavelliju: »Moramo biti ljudstvo, če hočemo razumeti vladarje.«

Razredna pozicija kot teoretska razredna pozicija na način zgodovinske danosti

Vendar, zakaj moramo biti ljudstvo, če hočemo razumeti vladarje? Če smo rahle svinje, lahko zatrdimo, da ravno Machiavellijevo ljudstvo o vladanju goji napačno predstavo – predstavo o ciničnem preračunljivcu, ki v rokah drži vse niti oblasti in upravlja z ljudstvom. Teza, ki je bila vedno zgrešena, pa naj gre za Machiavellijevega vladarja ali za jamranje o demonični osebi Janeza Janše. Ampak, nazaj k proletariatu in njegovi bojda obstoječi epistemični privilegiranosti. V osnovi je vsaka teza, ki bi univerzalnost proletarske pozicije do vednosti izpeljevala iz bodisi njene obče reprezentativnosti družbe, nastale zavoljo neizprosne tržne konkurenčnosti, ali pa na osnovi njene popolnoma negativne opredelitve, nastale zavoljo odmaknjenosti od vseh produkcijskih sredstev in določitve kot gole delovne sile, v osnovi zgrešena, saj bi s tem v vsakem primeru ostali na ravni vsaj dveh pozicij gledanja – buržoazije in proletariata. Teoretizacije, ki posebno zmožnost videnja družbenih razmerij polagajo v pozicioniranost proletariata, se - prosto po Dolarju – v osnovi zvedejo v dve različni logiki: Alamutsko shemo ter maoistično shemo.

Alamutsko shemo načeloma lahko poistovetimo z Atlhusserjevimi ciniki, ki se jih ta pri opredelitvi ideologije sicer že takoj na začetku odpika, češ da ideologija ni zavestno zavajanje množic s tako imenovano »vladajočo ideologijo«. Alamutska shema pa predpostavlja ravno to: razsvetljene buržuje, ki se zavedajo svoje razredne dominacije in z načrtnim premislekom varajo proletariat. Skratka: »Misli vladajočega razreda so v vsakem obdobju vladajoče misli, tj. razred, ki je vladajoča materialna družbena moč, je hkrati vladajoča duhovna moč.«

Maoistična shema bi po drugi strani sovpadla z idejo, da vednost izhaja iz udeleženosti v politični praksi, ki postopoma poraja spoznanja o kapitalističnih razmerij po načelu: »Svakog dana sve više i više napredujem.« Delovanje v aktivističnih bojih in pa udeležba v kapitalističnih razmerjih nasploh naj bi po tej logiki proizvedla vednost o teh mehanizmih. Primer takšne logike je Močnikov občasni spust v operaizem. Proletariat ima neko tehnično sestavo dela, podano prek vpetosti v proces proizvodnje in tej tehnični sestavi prilagodi politično sestavo sebe kot razreda. Zlobna buržoazija iz tega ali onega razloga spremeni tehnično sestavo razreda in proletariat, ki zamuja za buržoazno nadvlado, na njeno prerazporeditev odgovori z refleksijo, ki porodi novo politično sestavo sebe kot razreda.

Torej, bodisi teza o vednosti kot izstopu iz zavestne manipulacije buržoazije bodisi teza o postopnem nastanku vednosti skozi udeležbo v političnem agitiranju. Vendar pa se obe razlagi izkažeta za napačni. Prva, ker ideologija deluje na način materialne prakse, ki na svoje nosilce deluje imaginarno. Druga – in to je navezano na zavrnitev prve –, ker iz samega sodelovanja v praksi ne izhajajo teoretska temveč kvečjemu – v ožjem pomenu besede – praktična spoznanja. Iz nalaganja krogov, kot reče Spinoza, ne nastane kvadrat, ali z Althusserjem in destrukcijo interdisciplinarnosti v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov: več nevednih glav na kupu ne proizvede vednosti, ampak preprosto ne ve. Ponavljanje neumnosti prinese zgolj ponovljeno neumnost.

Vendar pa aporijo izbire med dvema tezama že znotraj Marxovega dela razreši koncept blagovnega fetišizma, teorija nujnega videza, ki sovpade s podelitvijo blagovne forme vsakemu predmetu. Kot v spremni besedi k Foucaultovem ciklu predavanj Družbo je treba braniti zapiše Primož Krašovec:

»V posameznih odlomkih Kapitala, predvsem v poglavju 'Trinitarna formula' iz tretje knjige, Marx pokaže, prvič, da 'vladajoče misli' niso misli vladajočega razreda, saj podjetniki niso nič manj dovzetni za fetišizem kakor delavci; drugič, da to, kar običajno obravnavamo kot kapitalistično ideologijo, ni 'napačna zavest', pač pa so objektivne miselne forme, ki uravnavajo praktično udeležbo v kapitalistični ekonomiji in ki niso iluzije, ampak racionalnosti samih praks kapitalistične ekonomije; tretjič, da ideologija torej ni zarota vladajočega razreda, ki da se retroaktivno nalepi na določena družbena razmerja in jih tako zakriva ali legitimira, temveč aktivna diskurzivna razsežnost teh razmerij samih; in četrtič, da je ta diskurzivna razsežnost sicer na neki način iluzorna oziroma hieroglifska, a takšna ni zato, ker bi meščanstvo skrivalo resnico, do katere bi se moral proletariat dokopati v boju proti ideologiji vladajočega razreda, temveč zato, ker so kapitalistična ekonomska razmerja sama organizirana na čuden, iracionalen način, katerega učinek je, da skrivajo sama sebe oziroma se kažejo v sprevrnjeni obliki.«

Skratka, ideologija nujnega videza je proizvedena z udeležbo v kapitalistični proizvodnji ter menjavi. Je materialna praksa in ne plod ciničnih mislecev na gori tam nekje na Bližnjem vzhodu. Obenem pa je zanikana tudi epistemično privilegirana instanca nekega danega razrednega položaja, saj nobeden izmed razredov ni nič bolj ali manj zaslepljen za vzročnost, katere del je. Dejstvo, da se s konceptom blagovnega fetišizma zatrdi, da sama ekonomska baza vsebuje lastno ideološko ali simbolno sfero, pa ima dva učinka. Po eni strani s svojo občo formo ukine vsako referenco na misli vladajočih razredov, ki je v Althusserjevi teoretizaciji ideoloških aparatov države še vedno omogočala  površen preskok k buržoaziji kot viru anti-vednosti. Po drugi strani pa ravno ideološka avtonomizacija ekonomske sfere omogoča večjo avtonomijo ostalih razmerij dominacije in prek tega kratki stik s teorijami, kot je Foucaultova.

Ovinek prek blagovnega fetišizma pa je načeloma nepotreben, saj je vse zaključke, ki smo jih izpeljali prek njega, mogoče doseči že prek samih učinkov nekaterih Althusserjevih tez. Da problem vsekakor ni v tem, s katere pozicije moramo na družbo gledati, da jo bomo ustrezno razumeli, pokažejo naslednja mesta znotraj njegove teorije ideologije. Spomnimo se: v čem obstaja ideologija po Althusserju, kakšna je njena eksistenca? Druga teza IAD: »Ideologija ima materialno eksistenco.« Vendar, če je sama materialna praksa, v katero je nujno vpet proletariat, obenem vir učinkov mistifikacije, proletariat ravno zaradi tega, ker je vpet v njo, ker jo prakticira oziroma zgolj iz vidika, da jo prakticira po definiciji iz gole udeležbe v kapitalizmu, ne bi smel moči seči izven polja ideologije v polje vednosti. Vendar sami primeri, ki jih navaja Althusser, spodbijajo njegovo lastno shemo. Kaj nam namreč sporoča primer Pascala? Mar ni bil ravno on kot zaprisežen vernik tisti, ki je navsezadnje formuliral tezo o ideologiji kot materialni praksi? Ko v slovitem vzorcu izreče »Pokleknite, premikajte ustnice v molitvi in verovali boste.« v bistvu ne konceptualizira zgolj vseh vrst religioznih ideologij, tudi ideologij janzeističnih sekt, ki jim je sam pripadal, temveč formulira adekvatno tezo o ideologijah v obče. Česar ravno kot nekdo, ki je v vpet neko ideologijo, ki po tem vzorcu deluje – in po tem vzorcu deluje vsaka ideologija –, ne bi smel biti zmožen storiti. Pa vendar, ravno to je storil. Iz tega lahko sklenemo le, da za pogled o neki ideološki produkciji ni važno mesto, s katerega gledamo, naj bomo zunaj, znotraj, oziroma fuck it, naj bomo znotraj – once ya in it, ya in it and ya always in it, saj ideologija nima zgodovine, zunanjosti in tako dalje. Ne, ta zveličavna pozicija proletariata pač nikakor ne more biti postavitev na zgodovinsko mesto delavskega razreda znotraj aktualne ekonomske formacije, ker, prvič, ta delavski razred ni nič manj ideološki kot buržoazija – maoistična teza o bildanju vednosti skozi politično udejstvovanje, drugič, ker buržoazija ni nič manj ideološka kot delavski razred – alamutska teza o razsvetljenih in ciničnih vladajočih, in tretjič, ker pozicija, s katere se tvori vednost, očitno sploh ni relevantna.

A vednost ravno je možna! Na tem mestu se nahajamo z vprašanjem, ki ga glede metode v Razpravi o izboljšavi uma načne Baruch de Spinoza, problemom, ki je kritika Kanta pred Kantovim rojstvom – metodologije á la Descartes, kritike á la Kant. Obstaja neka splošna dikcija, ki trdi, da moramo najprej  spoznati metodo, ki bo šele omogočila spoznanje vnanjega predmeta – á la Descartes, in obstaja dikcija, ki zahteva, da pred spoznavanjem skritiziramo pogoje spoznanja – á la Kant. Obe se načeloma zapleteta v problem merila merila: da imamo pravo metodo, potrebujemo pravo metodo, ki bo določila, da je prava metoda res prava in tako v neskončnost. Isto velja za skritizirane pogoje spoznanja – terjajo neskončno kritiko. Spinoza zatrdi:

»S to stvarjo je povsem enako kot z orodji iz snovi, o katerih bi bilo mogoče razpravljati na enak način. Da bi namreč lahko kovali železo, potrebujemo kladivo, da pa bi imeli kladivo, je tega potrebno narediti in za to delo potrebujemo zopet novo kladivo in nova orodja, za izdelavo le teh pa zopet druga in tako v neskončnost. Na ta način si lahko vsakdo zaman prizadeva, da bi dokazal, da ljudje niso zmožni kovati železa.« Z drugimi besedami, teoretizacija ideologije je možna le, da ne pod pogoji, vezanimi na preddano razredno pozicijo.

Teoretska razredna pozicija kot proizvod

Vendar, kaj potem ta slavna teoretska pozicija proletariata sploh je? Očitno ni danost, temveč nekaj, kar nastane izven aktualnih razmerij dominacije. Na tem mestu se končno zopet vrnimo k Rastku Močniku in k primeroma obravnave vezi med proletarsko pozicijo in teorijo, ki sta podana v zbirki Spisi iz humanistike. Za začetek navedimo primer, podan v tekstu Univerzitetni študijski program, v katerem avtor Rastko Močnik v navezavi na Marxov 18. brumaire Ludvika Bonaparta na neki točki primerja diskurze buržoaznih ter proletarskih revolucij:

»V nasprotju z [buržoazno] proletarska 'revolucija […] ne more črpati svoje poezije iz preteklosti, temveč le iz prihodnosti': ne iz splošne kulture in domačinske omike, temveč iz prihodnosti, ki jo sama proizvaja – se pravi, iz teorije. Saj se ne more sprožiti, dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost'. Buržoazno trojico 'jezik, strasti in iluzije' mora zamenjati proletarska trojka 'govorice, strasti, teorije'. Strast se iz umetnostne kulture prestavi v teorijo. Buržoazna revolucija si je jezik, strasti in iluzije sposojala v preteklosti, iz Biblije in pri rimski republiki – proletarska revolucija mora sama iznajti svoje govorice, izdelati svoje teorije, v katerih se vžigajo njene strasti. Buržoazna strast je kultivirana, se pravi, sposojena; proletarska strast je teoretska.«

Na tem mestu specifična narava proletarske razredne pozicije ni nadgrajena, saj se reducira na preprosto enačenje teorije in proletariata, skladnost med danim položajem in teorijo pa je posledično lahko dojeto kot popolno, Althusserjeva shema ne-nadgrajena. Skratka: »Moraš biti proletarec, da lahko veš.« Vendar – beseda, ki se danes ponavlja zelo pogosto – spis Teorija in piščeva poteza ponudi ravno to nadgradnjo. Močnik zapiše naslednje:

»Pripomniti pa velja tudi, da je bila ta 'družbeno-zgodovinska proletarska pozicija' postavljena s teoretsko prakso, da je prav ta (Marxova) diskurzivna praksa, ki je 'izhajala' s proletarske pozicije, to pozicijo šele (tako rekoč 'vnazaj') vzpostavila. O tem, da med zgodovinsko dejanskostjo in teoretsko pozicijo ni nikakršne neposredne zveze, zadosti pove že razločevanje med razredom na sebi in razredom za sebe v nekaterih marksizmih.«

Obenem pa s tem, ko je bila pozicija označena za proizvedeno, za učinek vzročnosti teoretske prakse, sama teza, torej teza o proletarski poziciji in njeni vezi z vednostjo, postane popolnoma redundantna. Je zgolj naknaden proizvod dela, ki je že bilo izvedeno, dela, ki je v celoti prisotno v sklepanju z vzrokov na učinke. Ali, po Spinozi: " habemus enim ideam verum.« oziroma »imamo resnično idejo.« In to je popolnoma dovolj. Ne potrebujemo ideje ideje, saj bi s tem storili le to, da bi si že proizvedeno resnično idejo še enkrat vzeli za predmet, objektivno bistvo spremenili v predmet ali formalno bistvo nekega novega objektivnega bistva in prek tega proizvedli nepotrebne ponovitve. Na enak način kot ne potrebujemo metode metode, nauka o sklepanju, da bi sklepali, ker pač preprosto sklepamo. Macherey ni brez razloga trdil, da je Razprava o izboljšavi uma v bistvu razprava proti metodi, saj je nauk o metodi kot nauk o sklepanju nekaj, kar je zgolj retroaktivno poveznjeno čez že proizvedeno sklepanje. Pomembno je to, da izvajamo teoretsko prakso in ne to, iz katere bojda relevantne razredne pozicije to prakso izvajamo. Kot ugovor je sicer mogoče navesti, da tudi sam Spinoza svoje tri zvrsti spoznavanja - imaginacijo, razum ter intuicijo - pojmi kot različne tipe življenja in s tem kot pozicije. Pa vendar, razum in intuicija kot adekvatni zvrsti spoznanja sta adekvatni ravno v svoji de-subjektiviranosti, v svoji de-pozicioniranosti medtem, ko je vednost vezana na pozicioniranost ravno stvar imaginacije - neadekvatne, tj. nepopolne ter zmede spoznave. Teoretska razredna pozicija kot stvar danega položaja bi bila nedvomno primer zadnje - imaginacije, medtem, ko bi bila adekvatnost razuma ter intuicije ravno v njuni ne-razrednosti, ne-subjektnosti,... 

Vendar še enkrat vendar: ideja ideje, na primer ideja ideje kroga, je nekaj drugega kot naknadnost proizvoda tako imenovane proletarske pozicije. Ideja ideje idejo v bistvu zgolj ponovi, teče po istem redu vzrokov in učinkov, kot je tekla za predmet ideje vzeta ideja – ponovitev, skratka, obstoji kot gola ponovitev umskega reda, ki po 4. aksiomu prve knjige Etike sestoji v spoznavi učinkov iz njihovih vzrokov. Dodatek pridevnika proletarska po drugi strani implicira red, ki nikakor ni umski, temveč vezan na preprosto, sicer še vedno nujno, a mistificirano razmerje asociacije, saj spoznanje ravno ni bilo proizvedeno s proletarske pozicije. Bolj gre zato, da so se Marx, Althusser in ostali marksisti predstavili za zaveznike delavskega razreda in potem njihovo politično pripadnost avtomatično asociiramo z njihovimi teorijami podobno kot – spet Spinoza – vojak, ki v sledi podkve asociira bližino drugih konjenikov, medtem ko se kmet spomni na nekaj popolnoma drugega. Dodajmo, da je asociacija, ki jo izvede sam Althusser, v tem primeru očitno politične ter oportunistične narave. Althusserjevo zmedo s PCF oziroma francosko komunistično partijo po vsej verjetnosti poznamo – konflikt med teoretskim anti-humanizmom in željo po zadovoljitvi partijskih aparatičkov. Če na tem mestu kontekstu primerno zaključimo s spominom na primerjavo filozofije z Leninovo prakso. Zakaj sta si po Atlthusserju podobni? Ker obe razmejujeta. No ja, mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, da je povezava zelo zelo preveč splošna. Da Althusser v Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov tik po vzpostavitvi primerjave zatrdi, da je med politiko in teorijo vendarle neka razlika, je potemtakem bolj težko naključje, temveč prej neiskreno priznanje lastnega sramu nad izrečeno parolo.