Konec preteklega tedna je v zadnji številki tednika Mladine pred oči vedoželjne javnosti priromal intervju, ki ga je dnevnik Süddeutsche Zeitung opravil s Slavojem Žižkom. Skratka: zgodilo se je tisto, kar je bilo glede na trenutno politično vrenje zaradi eksplicitnejših prikazov fašistoidnosti državnih aparatov, različnih političnih pristopov do begunske problematike in vsesplošnega pojava ter komentiranja ksenofobije naivno rečeno zgolj vprašanje časa. O beguncih je v slovenščini, sicer s pomočjo prevoda, končno spregovoril tudi naš Slavoj. V pogovoru med drugim izreče:

“Evropejci smo lahko ponosni na človekove pravice in univerzalizem - pa čeprav sta njihovo zgodovinsko ozadje industrializacija in kapitalizem; iz tega izhajajo. Na te vrednote se moramo sklicevati, ko k nam prihajajo ljudje iz drugih kulturnih krogov. Navsezadnje prihajajo tudi zato, ker si takšne vrednote želijo zase in za svoje otroke.”

Izjava je problematična z več vidikov. Z ozirom na celotni intervju bi se lahko najprej obregnili ob njegovo poveličevanje trenutne vloge Nemčije, ki je, vsaj če pogledamo s stališča nekoga, ki begunce podpira, vse prej kot pozitiven akter. Nadaljevali bi lahko s preprostim navajanjem zgodovine in pokazali, da odrešujoča srčika Evrope, torej razsvetljenstvo, človekove pravice, univerzalizem, kot sta v svojih zgodovinskih analizah pokazala Foucault in Marx, niso nič drugega kot pogoji možnosti in neločljivi elementi tistih oblik oblasti, ki jih Slavoj kritizira. Nadaljevali bi s klasično kritiko same geste človečnosti, ki s tem, ko vrednote, ki naj bi jih branili, zveže z esenco Evrope, iz slednje nehote, a nujno naredi trdnjavo, ki jo je treba braniti pred neevropskim spačkom. Govor o barbarizmu, ki se ga Žižek polasti, je v tem oziru simptomatičen.

Vse to bi šlo, a tokrat bi se raje osredotočil na nekaj drugega in se povprašal, čemu služijo sklicujoča moraliziranja, zakaj se spusti na tako nizko raven? Če prelistamo par strani, se nam namreč zgodi nekaj bizarnega. Naletimo na intervju z doktorjem Borutom Ošlajem, prav tako filozofom, ki se sklicuje na identično stvar - zgolj s to razliko, da je ne poimenuje ‘jedro Evrope’, temveč ‘svetovni etos’. V maniri vulgarnega marksista bi se Žižek lahko sklical vsaj na zabavne zabitosti tipa odrešujočega komunizma pred vrati, pa tega ne naredi. Nasprotno - apelira na človekove pravice in se iz samozvanega radikalnega levičarja, ki seveda terja radikalne poteze, preobrazi v sluzastega liberalca. Kakšni so razlogi zato, nam postane jasno, če se ozremo k besedam njegovega somišljenika in ga povprašamo: “Zakaj svetovni etos?”

“Ker je pojem boga danes v univerzalnem smislu neuporaben koncept, se postavi vprašanje, kaj lahko vsaj tako prepričljivo kot tradicionalni pojem boga utemeljuje naša moralna dejanja ter v tem povezuje verujoče in neverujoče.”

In menim, da gre pri Žižku za identičen problem - problem univerzalnosti. V primeru Žižka, kako raznoterost različnih oblik političnih bojev zvezati pod istim imenovalcem. Oblikovala naj bi se enotna fronta, boji za svoboščine delavstva, žensk, rasnih, verskih manjšin, beguncev in tako dalje pa bi s tem izgubili svoj partikularni značaj. V tem oziru govor o človekovih pravicah zaradi te glomazne ostudnosti Človeka z velikim Č res deluje najuporabnejši, da nas nažene stran od domnevno groznega cinizma in pripravi do prav tako domnevno subverzivnega delovanja.

A problema, ki s tem nastaneta, sta vsaj dva. Z moraliziranjem, ki kot predpostavko vsebuje naiven poziv k delovanju, v osnovi stori ravno tisto, kar s svojim obračanjem enajste teze o Feuerbachu ves čas kritizira, ko nasproti naivnosti verovanja v takojšnjo revolucionarno akcijo primat premika k refleksiji trenutnega stanja. Po eni strani s tem pahoranskim “skupaj” zmeče v isti koš vsebine, ki druga z drugo nimajo absolutno nobene povezave, izenači vse oblike odvisnosti in posledično brez večjih težav zapade v redukcionizem vrste: “Razrešitev oblastnih razmerij, ki so se nakazala ob primeru Pussy Riot, je pogojena z odpravo kapitalističnih razmerij moči.” Takšna je bila recimo konkretna izpeljava, s katero je enkrat tekom zadnjih dveh let zaključil enega od intervjujev v Mladini in zraven izrekel nekaj v stilu: “Če pa ni tako, pa najbolje, da se kar obesimo.” Iz dejstev njegovih objav lahko sklepamo le, da je bodisi ostal naiven bodisi je formi najboljšega dejanja vcepil novo vsebino.



Po drugi strani zaradi tovrstnega oportunizma, ki resno teoretsko refleskijo, ki je je nedvomno zmožen, nujno nadomesti slab moralizem, ki si vsakič znova najde noviteto političnega akterja, ki ga potem ne glede na neuspehe in neumnosti do zadnjega razglaša za odrešenika. Verjetno najekletantnejši je primer Sirize, katere vsak neuspeh, umik in odstopanje od programa je vse do konca razglašal za znake Tsiprasove taktične genialnosti, namesto da bi si z refleksijo pomagal do presenetljive ugotovitve, da Siriza z vsakim korakom potegne krajšo. Navsezadnje vse razglašanje lastne kritičnosti ne presega kvalitete začetnih pasusov Maove Rdeče knjižice, v katerih vodja kulturne revolucije poveličuje samokritičnost oziroma refleksijskost komunistične partije. Ko berete naprej, vam namreč kaj hitro postane jasno, da je napisano podvrženo vsemu drugemu, samo premisleku ne. Isti občutek pa dobimo, ko prejmemo v roke kak Žižkov politični članek. Nekaj je o samokritiki govoriti, drugo pa jo je dejansko prakticirati. Slednjega v pred kratkim prevedenem pogovoru namreč ni.

Govor o jedru Evrope, ki ga je treba braniti, da ne zapademo v barbarizem, je tako kot Sirizin potencial nasprotno zgolj še ena od umišljenih revolucij, ki drve hitro od neuspeha do neuspeha, njihovi dramatični efekti prekašajo drug drugega, njihove besede in stavki, se zdijo vkovani v žareče briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherno frazo: toda kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in žal kratkotrajen maček se polasti bralcev, ki se v ponovni pijanosti nikoli ne nauče trezno reflektirati svojega stanja.

Da jim to ni ravno v čast, meni Matija Jan.