Komad, ki se trenutno repa v ozadju, nosi ime Notorious KKK. Njegov avtor, Moonman, bivša McDonaldsova maskota, je po izgubi službe tam nekje v osemdesetih svoj talent v šovbiznisu znova preskusil na drugem področju – v Ku Klux Klanu, kjer je postal Veliki čarovnik, ter v repanju. S svojim gengom Tripple K Mafia, ki ga poleg njega sestavljajo še Adolf Hitler ter risar karikatur Ben Garrison, znan tudi kot Zyklon Ben, klešejo rime, v katerih pozivajo h genocidu proti vsem, ki so jim vzeli službe, ki so leni, ki z mešetarjenjem odirajo ljudstvo, ki zahtevajo, da se jim prizna spolna identiteta steklenice, ki se fukajo v rit … Skratka, v nasprotju z njihovimi črnimi nebrati želijo, da pocrkajo vsi nigerji, Judi, feministke, Mehičani, geji … od manjšine A do manjšine Ž. Mednarodno slavo so dosegli s prvencem Whitetopia. Če pogledamo njihovo kariero v celoti, pa so njihovi največji hiti priredba Bigijevega komada Hypnotize ali Notorious KKK, pa družbenokritični Black Lives (still) don't matter, Niggerstein in The Chosen People. Te boste v sklopu današnje oddaje lahko poslušali kot podlago. Ni treba posebej poudarjati, da je edino, kar sveto trojico white-power repa združuje z zamorskim repom, pogosta raba besede nigger.

Z drugimi besedami: Moon man je bil maskota McDonald'sa, elegantno oblečena pojava z luno namesto glave, ki je po nekaj TV-reklamah v osemdesetih letih bolj ali manj utonila v pozabo. Njegov vnovičen vzpon se začne okoli leta 2009 na spletnih mestih á la 4chan, ko je na net priromal omenjeni Notorious KKK. Priredba je bila pograbljena kot vzorec in kmalu se je na youtubu znašla plejada parodij na rep komade, v katerih Moon Man opisuje svoj odnos do manjšin. Na spletu zdaj najdemo cele LP-je, kot sta Whitetopia in KKKiller. Zadeva je še pred kratkim delovala kot preprost trollizem, kot zabavno pisanje politično nekorektnih svinjarij za šokiranje vedno očarljivo ogorčene javnosti. Poudarjamo: Še pred kratkim.

Ta pred kratkim se je končal, ko so se lansko leto tovrstni memi s 4chana zaradi cenzure boardov, kot je /pol/ oziroma Politically incorrect, pretežno prestavili na twitter in tako iz kleti in podstrešij priromali pred oči širše javnosti. Njena lastnost je običajno v tem, da v trollu ne prepozna trolla. Po eni strani tako dobimo kup resnobno-bebavih odzivov, ki trolla hranijo, po drugi – in to je pomembnejše – pa se je Moon Man, tako kot mnogi drugi politično nekorektni memeji, ujel z gibanjem, ki ga danes poznamo pod imenom Alt-right. Na površini postov se je tako zabrisala ločnica med resničnim rasizmom ter rasističnimi šalami. K temu je dodatno pripomogla Hillary Clinton, ko je določene meme označila za simbole sovražnega govora. Vseprisotna razpizdenost neumnih liberalcev je povzročila, da so Moonmanovi rajtingi skočili v nebo. Po svoje sem jim za to lahko le hvaležen – njegovi komadi so namreč nekaj najboljšega po Dolanu, po šalah o holokavstu in po holokavstu kot takem. Enako mnenje ima skoraj zagotovo večina ustvarjalcev, ki so pač preprosto trolli.

Meja med posti je zaradi internetne anonimnosti, ki zabrisuje razliko med izjavo in izjavljajočim subjektom, pač preprosto zabrisana. Moonman in podobni memi tako začnejo ustvarjati vzporeden prostor predsedniške kampanje Donalda Trumpa. Desnica jih, skratka, posvoji in jih s tem vpiše v funkcijo, ki presega preprosto trollanje. Iz tega razloga je pri fenomenu Alt-righta pogosto nejasno, ali gre za šalo ali zares. Ampak ni pomembno – ko je funkcija enkrat podeljena, funkcija tudi funkcionira. Reprezentacije, ki jih neka politična sila vzame za svoje, v vsakem primeru tvorijo moment obstoja te sile, niso preprosto njen odsev, temveč sooblikovalec. V tem kontekstu je jasno, da spekter podob, ki si ga proizvaja sila, pove marsikaj o tej sili kot taki.

Tu se vračamo k vprašanju oziroma k naslovu, s katerim se je začel prispevek: »Zakaj so memi na desnici boljši?« Sicer pravilen, temveč presplošen odgovor bi bil preprost: »Ker so memi na levici zanič.« Če izpustimo izjeme, kot sta Satanic communist party ter zdaj že popolnoma bedni Children characters advocating slaughter of the bourgois, in pogledamo glavne strani á la Socialist meme causus, brez težav uvidimo, da gre bolj ali manj za rakotvorno moralistično sranje. Ampak s tem o levici in desnici povemo bore malo. Tisto, kar bi sam rad poudaril in razdelal do konca oddaje, je namreč to, kako se v memih, ki jih neka sila vzame za svoje, pokaže odnos, ki ga sama vzdržuje do fenomena nasilja. In to – odnos desnice do nasilja – bo zavzemalo preostanek prispevka.

Moon Man bi rad pobijal črnce in tudi jih, če verjamemo njegovim izjavam. Prav tako tlači v peč Jude, pretepa in posiljuje ženske, bombardira Detroit, meče atomske bombe na Bližnji vzhod, izvaja množične deportacije, gradi koncentracijska taborišča. Po svoje Trump, če pogledamo njegove izjave, ni daleč od tega. Sicer je marsikatera od rasističnih, ksenofobnih in drugih, kar se mene tiče, nezaželenih politik, ki jih obljublja, zgolj bolj eksplicitno izražanje tega, kar že tako ali tako je. Mehičane je izganjal že Obama, že pod njegovo oblastjo so trpinčili temnopolte, prav tako na meji med Mehiko in ZDA že nekaj časa stoji zid. Ko Trump govori o tem, da bo zgradil največji zid, kar jih je, v najhujšem primeru trdi zgolj to, da bo obstoječi zid zvišal za pol metra.

Toda, kar zadeva same izjave, vseeno lahko opazimo določeno novost. O tem, kaj bo počela njegova administracija, je načeloma zelo ekspliciten. Ali so predstavljate liberalca, ki bi odkrito poudarjal, da bo njegov odnos do kogarkoli že, kakorkoli nasilen? Ne, ker je kot liberalec deklerativno proti nasilju. Ali si po drugi strani predstavljate liberalca, ki z dejavnostmi, v katerih je udeležen, izvaja nasilje? Seveda, ker je nujno nasilen. Na nek način bi lahko rekli, da en sam rasistični, v Alt-right akrtikulirani Moonmanov komad v sebi nosi več refleksije lastnega delovanja kot celoten bebav liberalni pacifizem.

Toda, ali so preostali levičarji, četudi pripadajo raznim liberalnim borcem za človekove pravice, četudi se imajo za socialiste, anarhiste, karkoli pač že, kaj boljši? Menim, da ravno to niso. Od neke točke v 20. stoletju naprej, po Die Rote Armee Fraktion, je namreč na levi postalo zelo popularno obsojanje nasilja. Sploh ne gre za obsojanje nasilja sovražnika, naše nasilje je pa pač kul, ker je naše nasilje – takšen moralizem bi bil, kar zadeva trenutno stopnjo samorefleksije levice, pač istega ranga kot Kopernikova destrukcija Ptolemaja. Levica namreč obsoja nasilje kot tako. Bluzi o horizontalnih, vseh hierarhij opranih odnosih, o prostorih javnosti brez nasilja, skratka vsakič, ko govori o določeni organizaciji, ki kot organizacija, pa naj gre za urednitev anarhistovih vrtičkov ali za organizacijo protesta, predpostavlja reprodukcijo določenega spleta pravil ravnanja in s tem uvedbo določenih, tihih ali glasnih – to v bistvu ni pomembno -, prisil.

Seveda lahko desnici očitamo, da svoje nasilje vedno vpenja v shemo, ki jo lahko s sklicevanjem na Balibarjevo besedilo Nasilje: Idealnost in krutost poimenujemo preventivno protinasilje. Pri tem konceptu gre za to, da opiše določen tip izjavljanja o nasilju, ki na eno stran postavi določen idealen red, določen tip organizacije, določeno vrednoto, ki jo je treba ubraniti pred grozečo apokaliptično nevarnostjo, pred barbarizmom, ki prihaja nekje od zunaj. V sfero takšnih izjav spada Trumpovo rjovenje proti hordam mehiških posiljevalcev, proti pritoku islamističnih skrajnežev v državo. Mednje sodijo izjave likov, kot je Sebastjan Erlah, ki bi začrtali mejo, ob katere prehodu bi se na begunce iz Sirije vsula toča svinca. Izjava, na katero slovenska levica ni znala odgovoriti drugače kot s patetičnim krikom: »Obsojamo vsako nasilje.« Sem sodijo tudi vsi nostalgični kvazikonservativizmi – Make America great again - , ki izražajo željo po vrnitvi v določen kvaziidealen red pred začetkom katastrofe.

A levica danes ni sposobna doseči niti tega okvira. Sposobna ni ponoviti niti moralistične floskule Rose Luxemburg: »Socializem ali barbarstvo.« Sposobna ni niti eshatoloških fantazij revolucije, izraženih v Komunističnem manifestu. Njena samorefleksija je resnično v kurcu, saj tudi takrat, ko kaj brani – in pokazali bomo, da v bistvu ne počne drugega kot to, da brani –, ne prizna, da obramba v svojem pojmu vsebuje razmerje med najmanj dvema silama, pri čemer ena nekaj zahteva, druga pa ji preprečuje realizacijo te zahteve in je s tem a priori nasilna. Ne, ona nasilje obsoja. Seveda to ne pomeni, da levica nasilja ne premore. Iz tega, da se določenim stvarem postavi v bran,  moramo sklepati, da ga nujno tudi izvaja. Le priznati si tega nikakor ne upa. Približno tako kot liberalci. Na tem mestu se lahko obrnemo h Carlu Schmittu in njegovemu spisu Pojem političnega. Nekje na koncu pojasnjuje, kako v liberalnih družbah pojma odnosa sovražnosti in boja nadomestijo besede polemika, razprava in podobno.

Zdi se, da levičarji s stalnimi pozivi k dialogu, s stalnim poudarjanjem lastne, baje obstoječe nenasilnosti, padejo v okvir njegove kritike. Kronski primer takšne argumentacije je bilo pismo podpore tovarni Rog – mislim, da skupno pismo sociološkega ter pedagoškega oddelka. Če se prav spominjam, je argumentacija potekala nekako takole: 1) Če se Mestna občina Ljubljana ne odpove uporabi sile, ki jo premore, gre za neenako razmerje moči in odsotnost dialoga. 2) Ker je potreben dialog in ker so razmerja moči v svoji neenakosti slaba, naj se Mestna občina Ljubljana odpove nasilnim sredstvom. Če povzamemo: V nekem spopadu je nekdo od mene močnejši, zato ga naprošam, da se odpove temu, kar zmore, da ne bo več močnejši. Bravo! Bravo! Argumentacija in pol! Zahteva po razorožitvi je znamenje nenasilja! Zdi se, da je v enem samem Moonmanovem pozivu k obrambi bele Amerike več samorefleksije lastne nasilnosti kot v celotnem prevladujočem levem govoru. Pa naj gre za liberalce, socialiste, anarhiste ...

Pa spet: vendar … Ali je desnica sploh ostala v okviru tega, kar smo poimenovali preventivno protinasilje, obramba idealnega reda, vrednot …? Memi namreč kažejo ravno na to, da je desnica z lastnim samozavedanjem prebila ta okvir. Logiko obrambe večkrat nadomesti logika ofenzive. Ne gre za to, da nekaj branimo – razstrelili bomo celoten Bližnji vzhod! Zakaj? Ker nam gre preprosto na kurac. Zmobardirali bomo Detroit! Zakaj? Iz istega razloga. Desnica je ves čas v ofenzivi – tako v raznih ideoloških reprezentacijah lastne prakse, ki se kaže v spletnem fenomenu memejev, kot v tej praksi sami. Rasizem, ksenofobija, seksizem gor ali dol – iskrenost v lastnem nasilju si zasluži zgolj pohvalo. Levici, ki jo je strah priznati že nasilno obrambo,  strast po osvajanju ne bi mogla biti bolj tuja. Njena logika je v celoti reaktivna – branimo človekove pravice, socialno državo …, pa še pri tem si načeloma ne upamo priznati, da s tem stopamo v določen konflikt sil. Raje opletamo s pacifističnimi frazami o nenasilju. Zanimivo bi bilo narediti zgodovinsko raziskavo o tem, kdaj je levica postala tako konkretno pomehkužena. Tega desnici vsekakor ne moremo očitati.

Ravno nasprotno. Dobro bi bilo, da bi se levica od nje kaj naučila. Na tem mestu bi se za konec še enkrat obrnil k že omenjenem Balibarjevem spisu Nasilje: Idealnost in krutost. V njem omenja Bataillev spis Psihološka struktura fašizma in zatrjuje, da je bil Bataille v času, ko je spis priromal na dan,  obtožen iznajdbe pojma nadfašizem. Ime pojava sicer ni Bataillevo, je pa smisel, ki ga označuje beseda nadfašizem, docela skladna z njegovo mislijo. Gre namreč za idejo, da naj bi levica v svojo službo vpregla iste iracionalne, z Bataillem rečeno, heterogene sile, ki jih v svojo korist uspešno vklepa fašizem. Zato pa se mora odreči goli obrambi in mistifikaciji nasilja – postati mora ofenzivna in ponosna na nasilnost, ki pritiče temu. Jadikovanje o nenasilju je lahko zgolj znamenje manka samorefleksije, logika obrambe pa, kar zadeva učinke, ki se jih od nje pričakuje, popolnoma neučinkovita. Mogoče tudi njen izraz na spletu potem ne bo več tako patetično zanič.