Prejšnjo sredo zvečer je z dramatičnim nastopom na Gregorčičevi s položaja predsednika vlade odstopil Miro Cerar. Premier z rekordnim številom poslancev v Državnem zboru je za svojo potezo okrivil “stare sile”, ki skrbijo le za lastne partikularne interese, razvoj Slovenije in življenje prihajajočih rodov pa jih ne zanima. Drugi tir je zajebal državljan K, zdravstveno reformo so zafukali zavarovalniški lobiji med koalicijskimi socialdemokrati in upokojenci. Oni Štrukelj ni nič boljši. Samo izkorišča šolnike in narod, da nekako upraviči svojo plačo. Pri NLB je itak kriva Alenka Bratušek in njene obljube Bruslju, arbitraža pa je samo še en zgodovinski dokaz, da Hrvatu podpisani sporazum pomeni malo. Verjetno to lahko povežemo z dejstvom, da vse spore na Balkanu rešujejo s prelivanjem krvi. Miro Cerar, oče, partner, pravnik, akademik, katolik, pač deluje drugače.

OK, to pravi Miroslav mlajši. Kaj je na njegovo odločitev porekla mašinerija političnega komentatorstva. Taktična poteza obupanega politika je nekakšen konsenz. Volitve so tako ali tako blizu, najbolje, da neuspehe zvalimo na koalicijske partnerje, zasluge pa kar zadržimo. Mi, SMC. Kaj pa, če je razlog zunanjepolitične narave?

Vi, ki poslušate ta program, zagotovo ne veste, da je še isto jutro, preden je Cerar podal odstop, Slovenijo obiskala posebna delegacija. Na samem dnu izbora novic Slovenske tiskovne agencije dne 14. marca piše: LJUBLJANA - Državni sekretar na zunanjem ministrstvu Andrej Logar se bo srečal s posebnim odposlancem ameriškega ministrstva za zunanje zadevae za vprašanja holokavsta Thomasom Yazdgerdijem ter predstavniki WJRO - World Jewish Restitution Organization.

Dejstvo, da pada, pada, pada vlada ni le zamrznilo prodaje Nove ljubljanske banke, pogajanj z javnim sektorjem in, predvidevamo, padca podpore Stranke modernega centra. Padec vlade je zamrznil tudi priznanje Palestine.

Thomas Yazdgerdi, diplomat v službi ameriškega imperija, je mini turnejo po našim prostorima posvetil pritiskom na države Balkana, naj vrnejo vso Judom odvzeto last v času pred, med in po drugi svetovni vojni. V Zagrebu je dosegel tudi dogovor o gradnji spominskega centra za holokavst, s tamkajšnjim županom Milanom Bandićem sta se tudi usklajevala o ponovni izgradnji sinagoge v hrvaški prestolnici. A kdor misli, da je to bila Yazgerdijeva primarna misija, se grdo moti.

Diplomacija, kot vemo, niso le javne objave in stiski rok. Diplomacija so tihi dogovori pod mizo med nižje rangiranimi uradniki. Le dan po imenovanju še toliko bolj proizraelskega ameriškega ministra za zunanje zadeve, Mika Pompea, je Yazgerdi več kot očitno izvršil ustrezen pritisk na Andreja Logarja in posledično na vlado. Tajming ni slučajen. Odsotnost prvega zagovornika priznanja Palestine Karla Erjavca, ki je odšel na Kanarske otoke, je dala gostu prek Atlantika proste roke. Nedavno javno pismo 48 ameriških judovskih organizacij ni zadostovalo, zato so poslali človeka iz State Departmenta, da poskrbi za zionistične interese na terenu.

Miro Cerar tako ali tako ni bil ravno glasen zagovornik ideje priznanja Palestine, k temu dodajte še premierjevega izraelskega svetovalca Eisina Asafa, ki mu šepeče na levo, State Department pa na desno uho, in rezultat je viden. Podpora priznanju je v javnosti pač previsoka, da bi še lahko zavlačevali, odstop je bil tako edina možna poteza.

Ali so pač biblijske sile izvršile pritisk kar na Vrhovno sodišče. To bi pojasnilo hitro odločitev sodišča, ki je tako zmotila premierja. Zakaj sicer bi, po počasnosti procesov znano slovensko pravosodje odločilo še isti dan. Zakaj se je predsedniku sodišča Damijanu Florjančiču tako mudilo, presodite sami.

Kakorkoli že, jutro po odstopu je državni sekretar Andrej Logar, zdaj vedoč, da ne bo nič od priznanja Palestine, organizaciji Združenih narodov UNRWA, ki skrbi za palestinske begunce, obljubil 165 tisoč evrov in s tem opral slovensko vest. Očitno so ocenili, da bodo Združeni narodi imeli še dosti dela s palestinskimi begunci pod izraelsko okupacijo.