Poletno vnebovzetje

Če niste kak talec ali talka oz. spolni suženj ali sužnja kje v kaki stričevi kleti, je do vas gotovo prišla vest, da je – poletje. Saj veste, ko proti pol četrti uri zjutraj kriče zažvrgolijo ptički in vas zdramijo ter opomnijo, da je treba počasi zapreti okno. Ali prekinejo čik pavzo pred Jalo. Čas švicanja in vročinskih drisk, bodisi morskega bodisi gorniškega dopustovanja, v medijskem fohu, in to se nas tiče, pa nam jo predvsem zakislijo kumarice. Kisle kumarice, mokre sanje fake novičarstva! Zamislite si zdaj frapiranost ekipe Napihovanja, ko smo prejeli klic kulturnega uredništva, da naj kaj napihnemo.

Toliko bolj, ker smo, kot veste, najležernejša radijska sekcija. Vsak prispevek začnemo z 'Uf, že dolgo nismo napihovali ...'. In zehom. Atomska vojna bi šla mimo nas, da bi lahko preklinjali le še ščurke. Hja, podgana najde podgano. Kakorkoli že, najprej smo prhnili 'Ste znoreli?!', potlej pljunili in šluknili pino colado, slednjič pa se vendarle zamislili. Kam točno psica moli taco? Kam naj jo piska. In ko smo se previdno pozanimali, zakaj neki bi v tem času kdorkoli delal karkoli, kar liči na delo, nas je prešinilo. Ravno zato. Ničesar in nikogar ni. Zato je stvari treba napihniti. Niso švoh te uredniške hipnoze. In evo vam – Napihovanje. Moramo se samo še spomniti, koga ali kaj je treba razpočit.

Neodvisno od letnega časa furamo linijo najmanjšega odpora. Delujemo po neanalitični metodi prostih asociacij. Zato začnimo oz. se vrnimo na začetek: poletje. Poletne scene, natančneje. Že leta namreč traja nek še ne reflektiran trend, zaradi katerega lahko takoj dialektično pohopsamo. Splošno je namreč znano, da smo ljudje kot bitja kulture pravo nasprotje nekaterih sesalcev, denimo dandanes preštevilnih medvedov. Kakor slednji zapadajo v zimsko spanje, za naš živelj velja nasproten proces. Uganili ste, poletno spanje. S tem seveda mislimo na počitnice, izpraznjenost mesta, sproščenost, pomirjen vrvež. Zato tudi domnevni manko novic in dogajanja. A ekipa Napihovanja je, takoj ko smo pomolili nos na plano, brž ugotovila, kako zmotno in kratko malo zastarelo je to prepričanje.

Ne manj, več je vsega. Ne tiše, glasneje je. Ne asketsko, temveč hedonistično. Kot da na Prešercu niso frančiškani, ampak benediktinci. In samo ne recite, da turisti ne štejejo. Turizem, izem, ki je nadjebal kapitalizem. Oz. kot njegova eksekutorska sablja dokončno pojebal komunizem. Kot marketingarji mislijo, da se poglabljajo v poslednje kotičke človeške duše, in oblikovalci svoje lično razporejene flekce smatrajo za poslikavo Sikstinske kapele, tako se danes turizem prodaja kot tisti ultimativni modus operandi slehernika. Ne ravno prodaja – no, seveda se predvsem prodaja -, pač pa bi bolje rekli: življenje je kar naenkrat postalo turizem. Zgodila se nam je turistifikacija.

Vsako kolikor toliko resno mesto – in v tem je žalost – se je itak povsem razdomačilo. Domačin kar naenkrat postane gost v domačem kraju. Šeta po mestu, kot da se prebija skozi nabito poln tematski park. Najemništvo itak ne konkurira več Airbnbju. Tako ubogim avtohtoncem ne ostane drugega, kot da se turizmu umikajo s – turizmom. In spimo po Airbnbjih v tujini, koder zrcalni nesrečni domačini bentijo čez nas. Prebili smo se do informacije, da v mednarodnih alter krogih že potekajo izmenjave posebnega tipa, ki naj bi zajebale tovrstno prakso. Pokonektaš se s človekom iz, kaj vem, Budimpešte in si čez poletje izmenjata stanovanji. Ti greš gor, on pride v Ljubljano ter se s krasnim protislovjem izogneta turističnemu potujčevanju, kakršnega sta oba deležna v domačem kraju. Problem se pojavi, ker po naših informacijah skorajda nihče od pobudnikov ni lastnik nepremičnine. Tisti, ki pa so, pa ... no, furajo Airbnb, kaj pa češ.

Potem je tu prebitek kulturnega dogajanja. Festivali že dolgo niso več glasbeni ali zgolj glasbeni, temveč vse bolj posegajo po raznih kulturniških udejstvovanjih, delavnicah, uprizoritvenih, vizualnih, intermedijskih umetnostih, da niti ne omenjamo filma. Kot da ima vsak zaselek še svoj filmski festival. Festival itak ima. Tudi kakovostno najambicioznejši med njimi pa se soočajo z v tem turističnem univerzumu, ko in kjer je vsega preveč, paradoksalno situacijo: dokaj nizko obiskanostjo. A brez skrbi, ekipa Napihovanja se je namreč prebila do podatka, ki priča, da poteka intenzivno delo na vseh ravneh, tako da se v prihodnjih sezonah tudi na festivalih bolj kulturniškega tipa obeta precejšnje izboljšanje letine.

Odkrili smo namreč intenzivno povezovanje vseh akterjev: lokalnih kulturno-umetniških in turističnih društev ter politike z državnimi in celo globalnimi strukturami. Poenotil se je tudi celoten političen spekter. Za kaj gre. Vpletene stranke so pregledale situacijo in seštele. Kot vemo, smo v času intenzivnih migracij, migranti pa so postali strah in trepet vseh dobrih in poštenih ljudi. Kako se bo mlad brezdelen zdrav človek vendar vklopil v družbo pridnih in delovnih, kakršni smo npr. Slovenci in Evropejci nasploh, ko pa smo ga razvadili in želi le uživati tistih 1800 ali koliko že evrov na mesec, ki mu jih časti naša pokvarjena tranzicijska država. In vidite, tu so naši veleumi našli nenadejano nišo.

Zunanje ministrstvo se je povezalo z notranjim, obe pa z omenjenimi deležniki, in prišli so do genialne rešitve: v prihodnji festivalski sezoni bo organiziran poseben razpored beguncev iz migrantskih centrov, tako da bodo morali prisostvovati na naših festivalih. S tem bodo vzbudili videz o izjemni obiskanosti dogodkov, slednji pa bo potem pozitivno vplival na tako imenovane naravne turistične trende, s čimer bo naraslo tudi število tapravih, neapokrifnih obiskovalcev. Rešitev je presenetljivo podprl tudi desni politični spekter. Iz ene od strank so nam poslali pisno izjavo. Citiramo: »Ti ljudje se morajo počasi naučiti, da brez dela ni jela, skrajni čas je. Če ima od tega kaj tudi naša avtohtona kultura, toliko bolje. Ostaja le določen varnostni pomislek, ki pa ga rešuje naš aneks o začasnih lokalnih vaških stražah z možnostjo stalnega naborništva,« konec citata.

Do sem smo torej prišli z našo raziskavo, pravkar pa so se pričakovano zgodile tri ključne stvari. Prvič smo, skladno z linijo najmanjšega odpora, dosegli in presegli obseg. Dalje se tudi sami mudimo na določenem festivalu, kjer so ravno zakurblali ozvočenje. Kar pa je najpomembneje; zmanjkalo nam je koktejla, zatorej – do naslednjič. »Še enga! Pa malo več ruma, prosim.«

Da ga tudi poleti ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje.