V ekipi Napihovanj že vrsto let sumimo, da je Andrej Šiško čefur. Ta teza se nam je spektakularno potrdila prejšnji teden, ko je Šiško skupaj z birbauhastimi nacionalno zavedenimi Slovenci poziral za pet fejsbuk slik in en kratek video. Zakamuflirani trenirkarji so se razglasili za Štajersko vardo, pred tem pa so bojda že razglasili samostojno Deželo Štajersko. S to razglasitvijo in gozdno manifestacijo je Šiško iz sebe in »svojih« naredil tistega drugega, ki ga je sam večno iskal. Tisti drugi, ki je nujen za konsolidacijo »nas«. A to ni veliki, ampak - kot bomo danes nakazali - »toti drugi«.

S terminom »toti drugi« ugotavljamo, da je gnev do migrantov in beguncev, ki ga želijo Šiško in njegovi zaslepljenci vsaditi v splošno populacijo, precej podoben gnevu, ki ga »zdravo jedro« naroda čuti do Šiška. Z razglasitvijo samostojnosti je Šiško iz sebe naredil tujca ter iz nas to, kar si je sam večno prizadeval: da mi, kleni Slovenci, tujcu - torej Šišku - z gozdnimi prijateljčki pogledamo v oči in mu rečemo: ODJEBI!

S to ugotovitvijo pa nikakor ne mislimo blatiti čefurjev. Toti drugi namreč po definiciji le izživlja čefursko fantazmo, torej idejo, da obstajajo organizirana gibanja, ki nam bodo vzela prvobitnost in narodno veličino. Pred tem pa je seveda ugotovitev in frustracija, da je ta prvobitnost in domnevna veličina vendarle tako krhka in nikakva, da jo lahko ogrozi že majhna formacija frustriranih trenirkarjev, ki se jih že celo življenje bojimo.

Šiškov »toti drugi« je torej čefurski manever kapitalizacije sovraštva do sebe in tudi manifestacija nezmožnosti aktivnega sovraštva do drugega. Prav tako moramo ugotoviti, da razglasitev samostojne Štajerske spremeni Slovenijo - oziroma kar je ostalo od nje - po definiciji v - multietnično državo. Saj ne mislijo, da bomo sedaj kar izgnali vse Štajerce, KMŠ pa bo postal ambasada? To je sicer možnost in zato bi bilo nujno, da se Slovenija tudi uradno preuredi v multietnično državo, štajerski bratje naj dobijo pravice do jezika in šolstva, podobno kot hrvaški, srbski, bosanski in albanski, pa tudi arabski bratje. Če bi to bil rezultat njegove »varde«, se napihovalci pod njo podpišemo.

Vendar moramo opozoriti, da s terminom »toti drugi« ne mislimo vrlih prebivalcev Štajerske, tudi Ptujčanov ne, ampak merimo na tistih nekaj duš, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov čutijo prikrajšane in ogrožene, najhujši del svoje prikrajšanosti pa čutijo v tem, da narod ne spozna, da ne gre samo za njihovo prikrajšanost, ampak za »našo« tragedijo. Da jih mame, pri katerih bržkone še vedno živijo, ne našeškajo - našiškajo? -, si nadanejo še maske in pozirajo v neki formaciji z nekimi bednimi zastavami.

Po drugi strani pa napihovalci te zgodbe ne bi preveč napihnili. Se je že sama. Zato ostajamo na stališču, da priznamo »suverenost« samo tistim zamaskiranim kurentom ter jih zapremo v azilni dom  ali še rajši v center za tujce. Če res menijo, da je Slovenija preblaga do tujcev. Osebno nad to gručo ne bi poslali policije, ampak socialne delavce z kakavom in odejami, pa tudi organizirana free hugs kampanja bi bila veliko učinkovitejši organ kot pa policijski.

Da ne bomo preostri. Napihovalci smo načeloma naklonjeni Šišku. Šiškova varda in njegova marginalizirana kleno-venetsko-slovenska pojava verjetno pride kislit in utrujat na vsako desničarsko orgijo in poskus sestanka. Kot tak je Šiško verjetno najboljši garant proti vsakemu poskusu grass roots desničarskega organiziranja. Šiškov medijski rompompom pa je vendarle preizkus za Slovenijo, kako reagira v odnosu do tistega, kar javnost – tako kot sedaj Šiško in velik del Slovenije - dojema kot resnično tuje in drugo. Napihovalci smo mnenja, naj se kar igrajo in slikajo. Vsaj vemo, kje so.

A vseeno; če so že opozorili nase, bi bilo vredno pogledati, kaj je njihova ideologija, ki se skozi različne avtorje v nebroj publikacijah počasi širi po slovenskih knjižnicah. To pa žal presega obseg totega Napihovanja, zato bomo njihovo ideologijo napihnili ob prvi naslednji priliki. Tule pa lahko za zaključek vse refleksne in refleksivne reakcije na tistih pet fejsbuk slik in en video – zaprepadenost, ogorčenje, strah, ogroženost, še Pahor jih je obsodil, in to Borut, ne Boris – spremenimo v iskreno napihovalsko empatijo, ki jo čutimo do vsakršnih, tudi totih drugih tujcev. Ne toliko totega z rdečo čepico, ampak onega s črno maskico prek belega obraza.

Predstavljajte si, da svoj vampek oblečete v tisto tako imenovano uniformo, še bolj bedno in razcapano od vaših vsakodnevnih second hand cunj. Da imate na glavi roparsko masko. Da vas mama ne bi prepoznala. Da stojite na dežju. S fejk puško. Da se nečemu zaklinjate s svojo smrtjo. V hipu vas spreleti tanka nit življenja in absurdnost besed, ki jih izrekate. 'Jaz, štajerski vard...' Ne morete več zadrževati solz. Dobro, da jih cunja na obrazu vse popivna. Kamen bi se zjokal. E, moj varde, kdo bo tebe ljubil.

Kdo, če ne Napihovanje, ki je tudi ob Štajerski vardi poskrbelo, da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj.