Poslušalke in poslušalci Napihovanja, dobro jutro! Verjetno ste slišali, da je na ameriških volitvah znova zmagal Barack Obama. To zdaj niti ni neka vroča novica, tako da vam bomo danes postregli mlačno juhco. Znano je, da nekateri zgodovinarji pogosto podrobno analizirajo življenja cesarjev in kraljev in gredo, glede na njihove postopke, odločbe ali kaprice  v rekonstrukcijo vsakdanjega življenja navadnih ljudi. No, kljub temu, da ima ekipa napihovanja zelo rezervirano stališče do vloge teh nesrečnih vladarjev, politikov ali cesarjev, bomo vrgli pogled na izbor starega novega ameriškega predsednika. Kdo ve, tako kot sleherni zgodovinar analizira realnost Francije 18. stoletja glede na občutke ali modne preference Louisa XIV, mogoče bo nas nekdo doživljal v navezavi na Obamino košarkaško spretnost.

Statistična raziskava rezultatov volitev je pokazala, da imajo  Obamo radi in so ga volili neporočene ženske, nezaposleni mladi, homoseksualci, pripadniki manjšin, Romneya pa so volili srednje stari, srednje bogati, beli protestanti. Ali to pomeni, da se v Ameriki spreminja razpored moči? Zelo malo verjetno. Nekaj pa je zagotovo: ne glede na to, katere skupine se lahko izjasnijo kot zmagovalci teh volitev, jim to ne bo kaj dosti pomagalo, kajti eden prvih stavkov, ki jih je Obama izrekel po zmagi, je ta, da so Američani ena velika družina in da bodo vstali ali padli skupaj.

Po našem mnenju se Američanom ne obeta nič lepega in zato na teh volitvah ni zmagovalcev. Znalo bi se celo zgoditi, da se bodo vsi ti revni, nezaposleni, homoseksualni, samski ljudje v imenu te velike spolzke in homogene ameriške družine šli bojevat v neko državo bližnjega ali daljnega vzhoda. Še hujše, Obama je obljubil, da trdno delo šele prihaja in da bodo vsi skupaj s trdnim garanjem šli proti lepši prihodnosti. Najboljši časi za Američane šele prihajajo. Vso srečo. Če želijo, lahko delajo tudi za nas.

Kateri človek, ki vsaj malo drži do sebe, bi želel žrtvovati svoj enkratni unikatni in neponovljivi jaz za dobrobit neke 400-milijonske mase ljudi? Samo utrujen, izpraznjen in nekreativen človek-avtomat lahko nasede na takšne obljube, ki so v bistvu zelo subtilno nadiranje. V Sloveniji imamo radi globoko krizo in nam čisto paše ekonomska depresija, na katero se že počasi navajamo. Dela je vse manj, kar je dobro. To pravimo brez sarkazma. Le tako se lahko človek posveti samemu sebi in le tako zares ustvari napredek. Življenje v Sloveniji je izpolnitev marksističnih, psihoanalitičnih in poststrukturalističnih sanj – eno popolno horizontalno nedelo. Še malo pa bo mogoče postalo možno prenehati govoriti o ekonomski rasti, ali konkurenčnosti. Upajmo, da bo ta depresija uspela prevladati še nekaj časa, mogoče se bomo Slovenci lahko približali antičnemu idealu svobodnega človeka in bomo postali država visoke filozofske misli.

Za to srečno usodo se lahko zahvalimo najprej sami sebi. Edino naša zasluga je, da nismo padli pod ideološki vpliv politikov. Že nekaj let dajemo vedeti našim politikom, da nam delo ni na prvem mestu, da hočemo čas za sebe, in to so naši politiki tudi prepoznali. Naši predsedniški kandidati so vsi izvrsten primer dobrega politika, ki je v popolnem sozvočju s svojim ljudstvom. Ko se naši predsedniški kandidati obremenjujejo o skritih pomenih poročil ocenjevalnih  agencij in tako prevzemajo breme ukvarjanja s tečnimi in nepomembnimi stvarmi, se mi vlečemo po kavarnah in debatiramo o smislu sveta. Živimo popolno svobodo. Katerikoli izmed treh predsedniških kandidatov bo zmagal, bo za nas dobro. Vsi trije so res takšni, kakršni morajo biti. In diskretni in uspavalni. Razumejo nas in vse je tako, kot mora biti.  

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.