Dragi poslušalci in poslušalke, Napihovanje se vrača, toda premora dejansko ni bilo. Tajni agenti napihovanja ne poznajo dopusta, neprestano so v akciji, na terenu, vsepovsod, kjer so napihnjenci, katere napihnejo še bolj kot so. Saj sedaj že veste: da ga fašete od spredaj. In od spredaj vam tokrat serviramo neko zanimivo sago, ki ima vse: seks, glasbo, seks, politiko in simptome, ki letijo iz vseh strani - in seveda trume napihnjencev.

Ameriška mainstream glasbena scena v zadnjih letih kaže nek samosvoj trend: se še spomnite Britney Spears, Justina Timberlakea in Christine Aguilere v Mickey Mouse Clubu, kjer so kot simpatični otroci prepevali prikupne pesmi - in kako so potem, ko so postajali odrasli, vsi po vrsti kar naenkrat totalno obrnili situacijo in postali neki divji, osvobojeni seksualni kontroverzneži? Podobno je sedaj z Miley Cyrus, ki je zaslovela kot Hannah Montana v istoimenski seriji in filmu in sedaj že vsaj pol leta postaja tako divja, da vsepovsod dežujejo močni odzivi. Poplava simptomatičnih odzivov na simptomatično dogajanje.

Takoj se porodi vprašanje, zakaj je Miley Cyrus tako posebna, če je del omenjenega trenda. Posebna definitivno je, saj toliko različnih razburjenih odzivov ni bil deležen nihče od naštetih. Že kakšne pol leta neprestano iz vseh strani prihajajo različni ogorčeni odzivi in komentarji novih podvigov Miley. Zadnji v vrsti je zajebavanje Sinead O'Connor in njen pokroviteljski odziv. Sinead jo je poučila o njenem neprimernem seksualnem vedenju, zaradi katerega ni opolnomočena ženska, pač pa prostituirana sužnja »onih« iz glasbene industrije. To je prvi simptomatičen odziv: ženska ne sme biti seksualni objekt in se pustiti prostituirati. Kakšne neumnosti: ne gre za noben objekt, če je tarča seksualne želje, saj je nimajo za seksi kamen ali kaj podobnega; in če sama izraža seksualno željo, prav zaradi tega spet ne more biti nikakršen kamen. Prej bi lahko rekli, da gre za zelo specifičen subjekt, ki mu običajno pravijo prostitutka ali kurba. Toda kaj je tako slabega na tem? Vsi se prodajamo za denar, eni pišejo, drugi štemajo, tretji fukajo - zakaj bi bil kateri poklic a priori boljši? Pustimo vprašanje prisile v poklic tukaj ob strani.

Plaz ogorčenja se je usul tudi s strani staršev. Hanna Montana kar naenkrat liže macole - to ni metafora - na odru! In privrženci najstniške oddaje to gledajo! Tukaj se dogaja nekaj zelo smešnega, ampak povsem običajnega: starši imajo svoje lastne otroke za idiote. Medtem ko se bojijo, da bodo otroci kar preprosto začeli ponavljati Mileyina dejanja in na cesti začeli lizati kakšno štango za prometni znak, pa najstniški odzivi pogosto kritizirajo Miley kot neokusno in patetično v svoji napačno usmerjeni skrajnosti.

Imamo tudi sočustvovanja z Miley Cyrus, saj to bogo dekle vedno bolj postaja žrtev glasbene industrije. »Oni« vejo kaj se prodaja - seks, kaj pa - in to vsiljujejo na vse konce in kraje. Ampak ali je res tako preprosto? Ta formula je že nekoliko znucana: prodajanje z eksplicitno seksualnostjo je že kar dolg trend v glasbeni industriji, ki ne zgleda več tako močan, kot je bil. Malo je že dolgočasno gledati vedno-drugače-a-vedno-isto-oblečeno Beyonce, Rihanno, Britney Spears itd., še posebej ko imamo neseksualizirane, a uspešne in dobre mainstream glasbenice tipa Adele. Verjetno je nekaterim ideja, da bi Miley Cyrus morda na lastno željo počela vse te obscene stvari, zelo grozljiva.

Nekaj bolj »prodornih« komentarjev pa se je osredotočilo na primerjavo Miley Cyrus - Lady Gaga. Kar zanimivo, saj gre za prepletanje popa, umetnosti in politike. Neka kritičarka je naslovila svoj prispevek takole: »Torej tangice Lady Gaga so umetnost, »twerking« Miley Cyrus pa je narobe?« Oprostite preprostosti: »twerking« je opletanje z ritjo. In vprašanje je tu sledeče: v čem se razlikujeta naga Lady Gaga in naga Miley Cyrus? Ta dilema je naddoločena z vsemi prej omenjenimi problematikami in je zato nekakšno ključno skupno jedro.

Razlika je namreč v tem, da pri Miley povsem izostane političnost in s tem političnost umetnosti, verjetno celo umetnost sama. Miley, ki je celo bolj kot Lady Gaga izzvala simptomatične, konzervativno reakcionarne odzive, je tudi sama simptomatična. Njena namera z opletanjem riti plišastim medvedom na VMAjih je »delanje zgodovine«, da bi si jo zapomnili za vedno. Toda s svojo bedo po slavi nam vseeno dela uslugo: kot problematičen simptom vzbuja nekatere simptomatične odzive, ki so še hujši problem. Iz tega vidika je bolj subverzivna kot Lady Gaga. Uspe ji točno to, kar hoče, toda iz povsem drugih razlogov. In ta obrat je ključen, saj ni subverzivna zaradi njenih skrivnih razlogov iz ozadja, ampak zaradi reakcij in odzivov v ospredju.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.