Študentska organizacije Univerze v Ljubljani je večna. Še več, torej še večnejša je postala 28. septembra, ko je z večno všečno slavnostno razstavo na Študentskem kampusu obeležila svoje rojstvo v večnosti – torej pred tridesetimi leti, ko je svoj konec zgodovine in začetek večnosti slavil tudi nacionalni ekvivalent Študentske organizacije, Republika Slovenija. Z vstopom v ne zrela niti ne več mladostna trideseta leta, ko glava sivi, rit pa nori, je Študentska organizacija, podobno kot njeni vodstveni kadri in nenazadnje avtorji oddaje, ki jo pravkar poslušate, postala …

… VEČNI ŠTUDENT!

Večnost, ki se je sicer pretkano vtkala v vsebino razstave, pa se ni odražala na njenem trajanju, saj je bila po nadslavnostni otvoritvi, namenjeni največnejšim študentom z večnimi zaslugami za privatizacijo Študentske organizacije, javnosti dostopna le 10 dni. Kljub temu napihovalcev ne more nič presenetiti. Kakopak, kot vestni večni študenti večino delovnega, pa tudi prostega časa preživimo v socialnoomrežni preži za brezplačnimi razstavami in ostalimi pasjimi procesijami, kjer bi lahko ubili svoj dolgčas in popili kozarček ali 16 brezplačnega vina.

Študentski kampus je v času razstave, mogoče po naključju, a verjetno bolj kot pronicljiva kritika samoironije ob tridesetletnici, na prvi pogled izražal izjemno podobnost z Metelkovo, a je že prvi korak proti razstavnemu prostoru, ki mu kader ŠOU-a verjetno reče “večnamenski prostor HUB” ali kaj podobnega, razblinil vse dvome v čistočo, lepoto in urejenost kampusa. Razstava je bila namreč izredno sistematična, usklajena in – z eno besedo – preprosta. V vsakem pogledu in z vsakega zornega kota pa je izražala večnost.

Prvič že v zasnovi razstave. Avtor ali avtorica, ki je vsaj za napihovalce ostala anonimna, je namreč za izbiro gradiv, ki so bila razstavljena, uporabila klasično metodo večnoštudentskega ustvarjanja seminarskih nalog. Približno dvajset, morebiti petindvajset lično in poenoteno oblikovanih panelov v barvi staromodne šolske table je vsebovalo skrbno izbrane medijske objave o delovanju ŠOU-a v tridesetih letih njegovega obstoja, pri procesu printscreenanja pa je avtor ali avtorica poskrbela, da je bil s prisotnostjo miškinega kurzorja ali kakšne druge malenkosti jasno izražen trud, ki ga je vložila v pripravo razstave. Pri tem se jasno kaže, da je avtorica ali avtor odraščal v mračnih časih kreativnosti, ki jih postmoderni kritiki postmodernizma radi imenujejo procesualnost. Znanstvenoanalitična metoda iskanja prvega uporabnega zadetka na vseobsegajočem spletnem brskalniku, ki je najprimernejša za spoznavanje procesualnosti, pojasni, da snovalec ali snovalka slavnostne razstave 30 let ŠOU-a v Ljubljani ˝istražuje odnos interakcije između subjekta i prostora, u kojem djeluje, oslanjajući se na izmijenjenu i proširenu definiciju grafičkog medija kao posljedicu postmodernih umjetničkih strujanja. Poštuju se specifičnosti medija, međutim prekoračivanjem krutih modernističkih okvira medija, objedinjujući komponente procesualne, land art i konceptualne umjetnosti, nastoji se ostvariti jedna nova kvaliteta˝.

K printscreenom so bili seveda priloženi tudi nelektorirani, suhoparni in nemalokrat skopirani in prilepljeni opisi spletne novičke, ki je povzemala dogodek iz zgodovine Študentske organizacije, in QR-koda, ki je obiskovalca povezala s spletno verzijo članka. Med osrednjimi mediji, kot so spletni Dnevnik, MMC RTV, 24.ur in spletno Delo, so avtorji ali avtorice uporabile večno delujoči trik in med uporabljene vire vključile tudi alternativnejše, bolj nišne, da ne rečemo celo obskurne medije, kot je radio, ki ga pravkar poslušate. Ravno toliko, da profesor ne bo pomislil, da se niso potrudili.

Razstava večnost drugič izraža v vsebinskem delu, natančneje v odnosu med Študentsko organizacijo in Radiom Študent. ˝Radio Študent je javno glasilo, ki ga je ustanovila Študentska organizacija Univerze v Ljubljani,˝ piše na enem izmed panelov, kar ponazarja premoč večnosti nad preteklostjo, saj je na historični časovnici Radio Študent star 52 let, ŠOU v Ljubljani pa le 30, a na večnostni časovnici to ne predstavlja nobene ovire – radio igra in ugasne, ŠOU gre naprej!

Tretjič se večnost Študentske organizacije Univerze v Ljubljani kaže v preziru do malenkosti. Datumi so kot taki zgolj balast in v večnosti Študentske organizacije povsem nepomembni. Tako je, denimo, na zaključnem panelu veliko več pozornosti od resničnega datuma namenjene datumu novice s portala 24.ur z naslovom Po vdoru na kampus: ‘Uničevanje lastnine je zavržno dejanje’, uprizorjene na posnetku zaslona. V krovnem naslovu panela tako piše: ˝29. 5. 2021: NAPAD NA AVTONOMNO ŠTUDENTSKO ORGANIZIRANJE,˝ kljub temu da je resnična ofenziva nedialoških študentskih protestnikov potekala že 28. maja. ŠOU je brezčasen, napad nanj pa pusti večen madež na tistem, ki ga je izvedel.

Izkušnja študentske večnosti večnih študentov pa se ne razblini ob izstopu iz razstavnega prostora, kot smo tega vajeni pri kakšnih drugih, cenejših razstavah. Bodisi avtoričin smisel za duh časa bodisi notranja večnost Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je poskrbela za vrhunski kontekst arhitekturne umeščenosti razstave. Na levo, poleg vhodno izhodnih vrat razstave, namreč vstopimo v sobo, kjer nas za šankom že čakajo nasmejani, vselej prijazni, a še večkrat malo zmedeni študenti, zaposleni prek napotnice, ki nam lahko uredijo subvencionirano študentsko prehrano. Kaj je večnejšega od študentskih bonov v življenju večnega študenta?

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je večna!

˝Poslanstvo ŠOU v Ljubljani je zastopanje interesov in pravic študentov funkcionarjev ter zavzemanje za njihovo uresničevanje, predvsem na področju izboljševanja študijskih razmer in socialnih razmer. Namen ŠOU v Ljubljani je na birokratski način strukturirati stališča do različnih družbenih in študentskih vprašanj ter voditi študentsko politiko na področjih, ki so pomembna za študentsko javnost. Poleg tega se ŠOU v Ljubljani ukvarja tudi z izvajanjem interesnih in obštudijskih dejavnosti ter skrbi za pestro študentsko življenje študentov v Ljubljani.˝ Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je večna!

˝Zato se vprašajmo, ALI JE ČAS, DA NAREDIMO PRELOMNICO, KOT SMO JO ŠTUDENTJE ZNALI VČASIH, IN SE ODPRAVIMO NA ULICE?˝

Da ga ne fašete od zadaj na kampusu, poskrbi Napihovanje.