Družinska celica domnevno temelji na neki ljubezni krščanskega tipa, ljubezni, ki izhaja iz medsebojnega podpiranja, na želji, da gre drugemu dobro in da je njegov uspeh tudi naš uspeh. V dovoljšnji meri tudi zato, ker so vsi družinski člani, ki družini ostajajo zvesti, deležni sadov bogatih letin. Ta povezanost omogoča spregledanje in odpuščanje drobnih napak, ki jih storijo naši bližnji. Tako je Borut morda res slab učenec in često zine kakšno bedasto, a ni kaj, še zmeraj je mamina maza in bodoči ponos družine. Oča Brane morda res trpinči svoje zaposlene, o čemer pričajo vse kazenske ovadbe, toda ob temu je izvrsten družinski človek. Tisto afero s tajnico smo pa itak preboleli že leta nazaj. Mati Cvetka je morda res sprejela tisto podkupnino, toda ali ji res gre to zameriti v tem svetu, kjer je človek človeku volk? Tudi njena čustvena izsiljevanja in tiransko naravo moramo prezreti, saj se sestrin poskus samomora ne bo ponovil. Govorimo vendar o naši materi.

Starši v glavnem skrbijo, da je družini, tej naključno, a vendar tesno povezani osnovni celici družbe omogočen nadaljni obstoj. Kdo drug bi poskrbel zanjo, če ne ona sama, ki že od najstarejših časov sporom in notranjim hierarhijam navkljub poskrbi za enotnost v oziru do lastne zunanjosti? Brez nje bi bržkone posamezniki morali nastopiti v neki razoroženosti, kjer bi bilo pravila igre potrebno ponovno premisliti; a tako ali tako vemo, da se eksperimentiranje z novimi oblikami družbenih vezi kaj hitro sprevrne v kaos ali gulage. Treba je priznati: tudi ko medsebojne ljubezni zmanjka in ostane le še farsa, je potrebno stati skupaj. S kom le, če ne z družino? S tistimi, s katerimi si delimo vrednote, tradicije, kulturo? Zlobni levičarski jeziki bi morda lahko opozarjali na vse patologije, ki se porodijo med štirimi stenami, na zlorabe, na frustracije, igre moči in podobno. Toda le kaj imajo za ponuditi v zameno?

Glede na jasno vlogo družinske celice včasih, danes in zmeraj, je nas Ekipo Napihovanj neizmerno začudilo, ko smo zaslišali govorice, da je svetinja svetinj napadana. Posumili smo, da gre za izmišljotino zlobnih jezikov, toda kaj hitro je alarm bližajoče se dekadence začel glasno tuliti in to tam, kjer smo najmanj pričakovali.

V zadnji epizodi Vojne Zvezd, sage, ki nam je s svojim klenim priseganjem na vrednote stabilnosti in reda vedno znova vračala vero v teženje vesolja k dolgoročni homeostazi in s tem edini možni pravičnosti, se je pojavil simptom. Razjeda, ki je očitno posledica zla, ki se je zasadilo v naš kolektivni imaginarij in ki nas je milo rečeno prestrašilo. Če smo namreč v prvotni trilogiji še lahko gledali, kako je družina nekaj, kar obstaja nad kakršnimikoli ideološkimi nesoglasji, tudi takimi orto-metafizične narave, potem se zdi, da nas je začetek nove izdal. Nič več nas ne pomirja Darth Vaderjeva očetovska ljubezen do sina Skywalkerja, ki je v zadnji instanci močnejša od njunega idejnega razhajanja. Namesto tega dobimo Han Solovega pamža, ki se fotra loti kot najstnik, ki so ga ravnokar uspešno uvedli v tradicijo kolin. Začne nekam bojazljivo, konča pa rahlo krvav in vidno zadovoljen.

Znaki so nas zaskrbeli in nemudoma smo se odpravili poizvedovati, kaj naj bi se dogajalo na tej strani Alp. Na srečo smo kaj kmalu ugotovili, da v resnici ni neke resne panike. Debata se je vrtela okoli nujnosti ali nenujnosti starševske vloge moško-ženskega para. Za družino kot temelj kompozicije družbe je to bržkone vseeno. Tisto, kar se nam je Ekipi zdelo najbolj bistveno – vztrajanje skupaj v lastni družinskosti je nekaj, kar na srečo ni bilo napadeno z nobene strani.

Še več! Ob hitrem pregledu dveh taborov, ki so se pojavili, smo navdušeno ugotovili, da deluje eden izmed njih kot velika družina. Njeni člani so v kritičnem trenutku držali skupaj. Pozabili so grehe drug drugega, prezrli lastne napake. Stali so pred kamerami, se družno smejali in se izpovedovali, kako da jim je najvažnejša družinska tradicija. Kako že vrsto let vztrajajo in kako bodo tudi v prihodnje skupaj pisali zgodovino. Skrbno so pazili, da so izpostavili, po čemu se ta družina razlikuje od drugih ter zakaj so njene kreposti tako izjemne. Zakaj je treba zelo paziti na to, kdo bi se pridružil njeni liniji. Kri menda ni voda in bognedaj, da bi to plemenito rodbino skazil vstop kakega razcapanca iz kake slabše družine. Te se, kot vemo, bolj težko naučijo omike.

Na drugi strani pa smo našli nekaj, kar je bilo vse prej kot družina. Našli smo organizirano druščino verskih propagandistov, ki jim je bilo ostajanje znotraj meja lastnega gospodinjstva in nevtikanje v tuje zadeve nekaj vse prej kot svetega. Tako so skušali v svojo druščino pridobiti ljudi iz vseh vetrov ter širili lasten nenaravni nauk o temu, kako se je treba organizirati tudi izven konteksta lastne rodbine. Ti so v debati zgleda zmagali. To je v resnici tisto, kar nas je najbolj zaskrbelo. Če zares obstaja grožnja za družino, jo najdemo v takih, ki bi še lastnim otrokom odrekali pravice, če se le te ne skladajo z njihovimi ideološkimi nazori. Takim so, se zdi, neke druge pripadnosti pomembnejše od njihovih bližnjih.

Velika družina, ki je izšla kot poraženka iz tega spora, je vseeno nekaj pridobila. Po temu, ko so si njeni člani skorajda že postali odtujeni, jih je skupna borba proti zunanjemu svetu spet povezala skupaj. Za kratek čas je spet uvidela, zakaj je lahko ponosna na to, koliko je boljša od drugih. Vse medsebojne zamere so odpadle, ko je spoznala, da je obkrožena z navadno ničvredno drhaljo. Sedaj spet ve, da je sama proti njej, proti temu ogabnemu svetu in da se lahko zanašala le na lastne člane. Kdo bi vedel, morda je to celo znak bližajočega izboljšanja družinskih odnosov.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, je po dolgem času spet poskrbelo Napihovanje.