„… moralo bi obstajati nekaj zelo abstraktnega, kar bi imenovali 'delovna sila' …“ Gilles Deleuze

Že pavšalen prelet dosedanjega opusa mlade hrvaške umetnice Luize Margan nas sooča z dvema osnovnima temama, ki jo obsesivno zaposlujeta. Prva je delo, oziroma odnos med umetnostjo in delom, kjer se pred nas postavlja serija vprašanj, ki se dotikajo dela v umetnosti in umetnosti kot dela. Druga je prostor, oziroma odnos med telesom in prostorom, kjer se pred nas postavlja druga serija vprašanj, ki se dotikajo telesa v prostoru in prostora, ki ga zaseda telo. Ob tem ti dve osnovni liniji nista ločeni druga od druge, ampak se v delih te umetnice nenehno prepletata do neprepoznavnosti, hkrati odražajoč in megleč druga drugo. Vprašanja iz prve serije: kaj je delo? Kaj je delovna sila? Kaj je umetnost kot delo in umetnik kot delovna oziroma revolucionarna sila? – ne moremo ločiti od vprašanj iz druge serije: kaj je telo? Kaj je prostor? Kaj je telo v prostoru in kje se končuje prostor telesa?

Zahvaljujoč nekakšnem srečnem spletu okoliščin, je avtor te oddaje imel priložnost videti vsa tri dela, iz katerih je bila sestavljena pričujoča razstava, še preden so ta bila razstavljena v Galeriji Alkatraz. Zvočna inštalacija Koncert za šivalni stroj in drevo je namreč bila nekaj mesecem pred tem razstavljena v parku na Trgu dr. Franje Tuđmana v sklopu lanskega zagrebškega Urban festivala. Leta 2011 pa sta bili fotomontaža Delovna sila ter video inštalacija Vaja (Akcija!) del samostojne umetničine razstave Izven vloge v galeriji zagrebškega Študentskega centra.

Delo, ki je bistveno za razumevanje tako zagrebške kot ljubljanske razstave, je vsekakor foto-montažna kompozicija Delovna sila, ki sestoji iz treh okvirjenih črno-belih fotografij. Na eni steni Galerije Alkatraz smo tako videli kopijo originalne fotografije, ki jo je umetnica našla v arhivu Študentskega centra v Zagrebu, ko je nabirala material za svojo zagrebško razstavo. Fotografija kaže umetnike iz zagrebške umetniške skupine TOK iz 70-ih let prejšnjega stoletja, ki protestirajo proti komercializaciji umetniškega dela, s tem da nosijo svoje abstraktne slike kot transparente in pod parolo „Umetnost za vse“. Tisto, kar na tej fotografiji iz Gradca morda ne pada v oči na prvi pogled - kar pa nam umetnica s svojim delom želi jasno izpostaviti - pa je to, da se na isti fotografiji nahaja še ena organizirana skupina, okoli katere se prav tako nahajajo abstraktne slike, le da v tem drugem primeru gre za prometne znake opozarjanja, ki nam kažejo, da gre tukaj za skupino delavcev, ki so zbrani okoli jaška in zaposleni z delom popravljanja vodovoda ali plinovoda.

Na dveh fotomontažah, postavljenih na nasprotnemu zidu Galerije Alkatraz, pa smo obiskovalci spet lahko videli ti dve skupini, vsako s svojimi oznakami, izrezani iz urbanega okoliša Gradca iz sedemdesetih let in postavljeni na belo podlago, vsaka na svoji fotografiji, ki okvirjeni visita druga ob drugi. Tovrstna, dokaj enostavna, vendar precej učinkovita operacija razdvajanja in izdvajanja je bila dovolj, da pokaže, da so si telesne geste ter znakovna obeležja teh dveh skupin, ki sta zaposleni z dvema, na videz povsem različnima aktivnostma – namreč, z umetniškim protestiranjem in popravljanjem infrastrukture mesta -, tako podobni, da bi ju lahko zamešali. Tako se porajajo cele serije kompleksnih vprašanj o odnosu umetnosti in dela ter umetnika in delavca, pri čemer kontekst revolucionarnega potenciala umetniškega dela oziroma delavnega razreda nikakor ne smemo izgubljati iz vida.

Verjetno ni brez pomena, da je delo, o katerem tukaj govorimo, tekom prejšnjega leta spremenilo ime in letnico nastanka. Na zagrebški razstavi je namreč to bilo poimenovano Delovne skupine ter obeleženo z letnico 2011. V kontekstu ljubljanske razstave pa je to poimenovano Delovna sila ter obeleženo z letnicama 2011/2012. Kaj nam lahko ta sprememba imena in datuma nastanka pove?

Prvič, sprememba imena kaže na diametralno nasprotno stališče umetnice glede problema odnosa med umetnikom in delavcem. Namreč, delo poimenovano Delovne skupine, v kontekstu zagrebške razstave, poimenovane Izven vloge, nakazuje na to, da umetnica ne pripada niti eni izmed dveh skupin. Dokler delo, poimenovano Delovna sila v kontekstu razstave, poimenovane Kompozicija hoje - pri čemer gre tukaj za hojo protestnikov, na kar nas nagovarja tudi zvočna instalacija, ki je sestavni del razstave – nasprotno nakazuje na to, da umetnica izraža pripadnost tema skupinama, oziroma, da med njima ni jasne meje v smislu revolucionarnega potenciala, ki ga ti tako različni skupini vsebujeta. Skratka, biti ‘izven vloge’ vsekakor ni isto kot 'komponirati (protestno) hojo'.

Sprememba datuma nam po drugi strani pove to, da pri iskanju smisla dela Luize Margan nikakor ne smemo pozabiti na čas oziroma na sam proces nastanka dela, ki se v njenem primeru v določenem smislu nikoli ne konča. Pri prvotnem navajanju glavnih aspektov tega dela namreč namerno nismo omenili časa, in sicer le zaradi tega, ker je čas dimenzija, imanentna razvoju vsakega umetnika, kar pa je v primeru Margan več kot očitno, in sicer prav zaradi tega, ker se smisel določenih del spreminja skozi čas, kar spet ne pomeni tudi, da se sama dela spreminjajo. Za kaj se potem tukaj pravzaprav gre?

Gre za kompleksen problem razlike in ponavljanja, ki mu je  francoski filozof Gilles Deleuze posvetil svoje istoimensko kapitalno delo. Na nekem mestu on trdi, kako lahko edinole umetniško ponavljanje proizvede absolutno, oziroma notranjo razliko, glede na to, da je edinole umetniška produkcija nematerialna. V našem konkretnem primeru to pomeni naslednje: med delom Delovne skupine in delom Delovna sila - pri čemer drugo delo v formalnem smislu enostavno „ponavlja“ prvo delo - obstaja neskončna razlika v smislu, ki se proizvaja s pomočjo umetniškega, oziroma nematerialnega dela.

Tukaj je na delu ena izmed strategij borbe proti okovom reprezentacije v umetnosti, s katerimi so se bolj ali manj uspešno obsesivno ukvarjali različni umetniki in avantgardna gibanja skozi celotno 20. stoletje; deleuzovsko rečeno, smisel umetniška dela ni v reprezentaciji nekakšne zunanje realnosti, ampak v ustvarjanju lastne realnosti skozi produkcijo tisočerih nevidnih in nematerialnih razlik, ki jih proizvaja neskončno nematerialno delo umetnika in umetnosti. Umetniško delo je tisto, kar naredi, da nevidne sile postanejo vidne.

* * *

Celotnemu besedilu lahko prisluhnete v posnetku oddaje. Tam se prav tako nahajata tudi avdio delo, ki je del video inštalacijo Vaja (Akcija!) ter štirikanalna zvočna instalacija Koncert za šivalni stroj in drevo, ki sta bili, poleg foto-montažne kompozicije Delovna sila, predmet analize tokratnega Objekta meseca.

Luiza Margan (1983, Reka) živi v Hrvaški in Avstriji V letu 2006 je končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Margan izhaja iz sfere vizualnih umetnosti in deluje na področju t.i. post-konceptualnih umetniških praks. Njena novejša foto, video in avdio dela posegajo v vprašanja reprezentacije in vrednotenja umetniškega dela, prevprašujejo pa prihodnje možnosti institucionalne kritike in možnosti delovanja znotraj polja umetnosti kot najvišjega prostora "avtonomije". Njene zadnje razstave vključujejo : Movement for Space, Urban Festival, Zagreb (2012), "Andere Blicke, Andere Räume", Künstlerhaus/Passagegalerie, Vienna, On the Road, Changdong National Art Studios Gallery, Seoul, South Korea (2012), T-HT MSU Art Award, Muzej sodobne umetnosti Zagreb, Hrvaška (2012), IRON APPL AUSE, Nacionalna galerija Bratislava (2011), Extreme, Kunstraum Niederösterreich, Vienna (2011), Outside the Role, SC Gallerija, Zagreb, Hrvaška (2011), Biennale Quadrilateralle, Muzej moderne in sodobne umetnosti Rijeka (2010) itn.

luizamargan.net