Precej zanimivo je, da delo Dragana Živadinova, ki sodi med maloštevilne slovenske umetnike, o katerih se je veliko pisalo in se še piše, tako v strokovni literaturi kot v poljudni publicistiki, do zdaj nikoli ni bilo celostno obravnavano. O njem in njegovem delu, za razliko od preostalih dveh ključnih članov kolektiva NSK, Laibacha in Irwinov, ni znanstvene monografije, čeprav je bil Oddelek za gledališče, opero in balet NSK ključen pri povezovanju vseh skupin NSK v »enotno« umetniško stilno formacijo, imenovano retrogardizem.

To je precej problematično predvsem iz dveh razlogov. Prvič, gre za umetniško delo, ki stavi prav na svojo celovitost, kar pomeni, da so parcialne analize njegovih posameznih delov oz. nekaterega od njegovih aspektov nezadostni, da bi ga razumeli v celoti; še huje, brez globljega uvida v celoto dela takšna parcialna analiza posameznih del in aspektov sploh ni možna.

In drugič, pri Živadinovu od samega začetka ne gre preprosto za režiranje gledaliških predstav, ampak za ustvarjanje konceptualne celostne umetnine, za katero je značilno predvsem to, da je procesualna oz. da nastaja v času in skozi čas. Kar velja za vse njegove razvojne faze: Gledališče Sester Scipion Nasice, Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot in Kozmokinetični kabinet Noordung. Pri čemer med temi tremi fazami ne obstajajo jasne ločnice, v kar bi nas Živadinov rad prepričal, ampak so te tri faze v določenem smislu formalno, vsebinsko in strateško neločljivo povezane.

Skratka, gre za ultimativni Gesamtkunstwerk oz. celostno umetnino, ki je neločljivo povezana tako z življenjem svojega avtorja kot tudi z družbenozgodovinskim kontekstom, v katerem nastaja - kar seveda še posebej drži glede njegovega aktualnega 50-letnega dela v nastajanju Noordung 1995–2045.